Pogovor z dirigentom Igorjem Švaro

Pavel Šivic je bil vsestranski glasbenik in umetnik, ki je v slovenskem kulturnem prostoru ter širše pustil velik pečat. Kakšno je bilo vaše prvo srečanje z njim in njegovim delom?

Pavel Šivic je bil v času mojega študija na Akademiji za glasbo ena od velikih osebnosti slovenske oziroma jugoslovanske glasbene umetnosti. Izvrsten pedagog, pianist in skladatelj, vsestransko razgledan intelektualec in velik umetnik. Vedno je bil dobrovoljen, prijazen, očetovski do svojih študentov. Z njim sem se bolj povezal v letih, ko sem vodil Ljubljanski oktet, saj smo izvedli precej njegovih kompozicij za moške zbore. Skladbe so bile zelo zahtevne, posebno tiste, ki jih je, na mojo željo, napisal za oktet.

Kot Šivic ste se tudi sami posvetili pedagoškemu delu in s tem širili svoje poslanstvo. Se morda danes umetniki premalo zavedamo, da naše delo ni samo poustvarjanje, pač pa tudi perspektiva, ki sega širše in deluje povezovalno?

Današnje pedagoško delo se od pedagoškega dela v času mojega študija razlikuje predvsem v želji študentov po pridobivanju znanja. Sam se še vedno učim, kljub temu da sem v času »vajeništva« znanje pridobival od velikih mojstrov. Zdi se mi, da danes ni več časa za poglobljeno analizo, vse gre hitro, prehitro. Redki so posamezniki, ki si želijo še več znanja, kot ga imajo. Strokovnost dirigenta je s pedagoškega vidika silno pomembna, tako pri študiju kot pri delu z različnimi korpusi. Vem, da sem v času mojega nekajletnega pedagoškega dela na Akademiji za glasbo marsikaterega solopevca »zastrupil« z operno glasbo in mu odprl pot do profesionalnega pevskega poklica. To me navdaja s posebnim zadovoljstvom.

V ljubljansko Opero se vračate kot dirigent prve odrske postavitve Šivičevega Samoroga. Lotili ste se tudi nove redakcije in tako opravili veliko delo v smislu ohranjanja glasbene dediščine. Nekaj misli o tem.

Moje dolgoletno delovanje v ljubljanski Operi je povezano z mnogimi opernimi deli slovenskih skladateljev. Tudi s Šivičevo Cortesovo vrnitvijo, ko je naslovno vlogo pel Samo Smerkolj. Izredno močno sem doživel njegovo interpretacijo Šivičeve impresivno izpovedne glasbe. Ko sem bil povabljen, da prevzamem premierno odrsko postavitev Samoroga, sem čutil dolžnost, da to sprejmem. Dolžnost do slovenske operne ustvarjalnosti in iz spoštovanja do skladatelja Pavla Šivica. Šivica si nikakor ne bi drznil popravljati, a treba je bilo urediti nekaj malenkosti v partituri in klavirskem izvlečku. Njegov rokopis je sicer zelo težko brati, a prakso sem dobil v času izvedb njegovih skladb z oktetom, pomagalo pa mi je tudi poznavanje stila komponiranja, ki ga je delno uporabljal tudi moj oče. Torej – opravil sem pregled in revizijo tiskane različice klavirskega izvlečka. Napak je bilo ogromno! Delo je bilo zamudno in odgovorno. Tako delo zahteva veliko mero znanja in potrpljenja. Samorog je bil tako pripravljen za študij s solisti in zborom. Pri sami izvedbi pa sem si kot dirigent dovolil nekaj interpretacijske svobode, ker mislim, da je notni zapis le vodilo k poustvarjanju glasbe, ki jo je zapisal skladatelj.

Slovenska ustvarjalnost je sicer vedno izpostavljena točka v slovenski kulturni politiki, a praksa dostikrat pokaže drugače. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Pogled na poustvarjanje slovenskih glasbenih del kaže, da kulturne politike, ki bi načrtno skrbela za izvedbe in arhiviranje, preprosto ni. Slovenska dela so bolj ali manj prepuščena posameznikom in njihovemu odnosu do tega vprašanja.

Vsebina opere in ideja za uprizoritev imata globljo povezavo s trenutnimi razmerami, v katerih mora obstati tudi umetnost. Pogovarjava se v trenutku, ko nas čaka še nekaj dela, da bomo lahko razmeram primerno izvedli to izredno zanimivo in kompleksno delo. Kaj je zdaj drugače, kakšna je vloga umetnosti in umetnika? Kaj lahko sporočimo našemu občinstvu?

Pot do uprizoritve je dolga, predolga – več kot dve leti in pol je minilo, odkar sem Šivičevo partituro prvič držal v rokah. V tem času sem najprej opravil zahtevno redakcijo klavirskega izvlečka, nato je bila opera prestavljena iz ene sezone v drugo, sredi vaj pa nas je ujela še pandemija. In ko smo končno upali, da bomo prišli do premiere ob Dnevih slovenske glasbe, se je pet dni pred ciljem spet ustavilo. Operna hiša se je ponovno zaprla – sklep vlade je treba spoštovati, čeprav se vlada z vprašanjem kulture in umetnikov po mojem mnenju ne ukvarja kaj dosti. Prepričan sem, da bomo nekako le prišli do uprizoritve in da bodo ljubitelji operne umetnosti lahko v živo doživeli to impresivno glasbeno delo. Samorog nedvomno spada med pomembnejša dela naše glasbene dediščine, hkrati pa je Strnišev libreto v Möderndorferjevi odrski postavitvi aktualen tudi v današnjem času.

(Marca 2021)