Knjiga Postmodernism, Postsocialism and Beyond (slovensko Postmodernizem, postsocializem in onstran), ki je pred kratkim izšla pri ugledni britanski založbi Cambridge Scholars, podobno kot avtorjeva predhodna slovenska knjiga Ljubezen na zadnji pogled, ves čas odprto, nedogmatsko beleži in se sooča s specifiko transformacije umetnosti v kulturo, kot se je izvrševala v prejšnjem stoletju. Hkrati pa je tudi lucidna samorefleksija estetike in njenih dilem od poznega modernizma do postmodernizma in onkraj tega, v post post modernizem ali – kot čas, ki ga živimo danes, lucidno označuje ruski filozof Mikhail Epstein – dobo proto, prihodnosti po prihodnosti, ki zamenjuje vse po- ali post- dobe.
V treh sklopih knjige se Erjavec posveča odnosom med modernizmom in postmodernizmom, ob tem pa seveda statusu umetnosti v času avantgarde, modernizma, postavantgarde in postmodernizma; potem problemom estetike danes skozi razprave o vizualni kulturi in njenih teorijah; in na koncu odnosu med umetnostjo, kulturo in teorijami drugega, postsocialističnega in prvega sveta.
Erjavec v svoji najnovejši knjigi, namenjeni mednarodnemu bralnemu telesu, jasno opozarja, obenem pa nakazuje poti iz krize estetike kot filozofije umetnosti. Ta je resda doživela izjemno širjenje svojega polja, a hkrati postala ujetnica svoje moči: nekakšen prazni označevalec, sposoben pripeljati skupaj nezdružljive discipline, npr. umetnostno zgodovino, antropologijo, kulturne študije. Estetika se mora tako v času, ki ga Erjavec označuje kot prehodno obdobje transkulturnosti, iskanja novih pojmov in mapiranj, s katerimi bi zapopadli sedanjost, sprijazniti z dejstvom, da meje med umetnostjo in neumetnostjo ne obstajajo več. Da živimo v (post)demokratični dobi kulture, ki je zamenjala umetnost in da zaradi tega estetika sicer pogojno še ostaja filozofija umetnosti, hkrati in primarno pa predvsem kulture, ki je globalizirana, še zmeraj v obnebju postmodernizma kot komodificirane kulturne dominante brez kritične sposobnosti.
Izjemno poveden je pri tem Erjavčev zaključni poudarek knjige: zahteva po ponovnem zapisu zgodovine umetnosti drugega in tretjih svetov, ki bo tudi teoretizacijam in refleksiji umetnosti in kulture prinesel novo svežino v dobi telecityja, ko je vedno bolj očiten stavek še enega ruskega teoretika umetnosti, Borisa Groysa: »dejanski potrošnik umetnosti ni javnost, ampak umetniki.«
Erjavčeva naravnanost k razkrinkanju poznega socializma Drugega sveta pri tem opravi pomemben proces razkritja ideoloških in korporativnih mehanizmov umetnostnega trga in zgodovine Prvega sveta. Njegova knjiga na ta način povezuje lyotardovsko Postmoderno stanje z drugim, sočasnim političnim stanjem, namreč s stanjem postsocializma in prevlade vizualne kulture. S tem opozarja: čas poznega socializma je tudi čas specifične politizirane umetnosti v državah, ki so imele lastno, specifično zgodovino, hkrati pa – globalno – čas primata vizualnega in doba kulture. Umetnost in kulturo v tem času je treba sprejeti kot dejstvo, ki osvetljuje (post)postmoderno dobo zadnjih dvajsetih let na globalnem teritoriju. To pa je – predvsem za slovenski prostor, ki se z izjemnimi težavami vpisuje v svetovne zgodovinske mape – izjemen met.
Cena: 73,53 €
Nakup: Emka: POSTMODERNISM, POSTSOCIALISM AND BEYOND