Gledališki portret: Mira Lampe Vujičić
Igralka Mira Lampe Vujičić je štirideset let ustvarjala na novogoriškem odru kot eden od stebrov ansambla v Primorskemu dramskemu gledališču oziroma Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Prve igralske izkušnje si je pridobila po končani gimnaziji, ko je dve sezoni igrala v SSG v Trstu. Nato se je odločila za študij igre na AGRFT v Ljubljani. Po akademiji je honorarno delala v Mariboru, v sezoni 1976/77 pa se je zaposlila v novogoriškem gledališču, kjer je do upokojitve jeseni 2016 oblikovala več kot devetdeset pretanjenih, psihološko poglobljenih in prepričljivih igralskih kreacij, ki so podpirale razvoj novogoriškega gledališča in njegovo uveljavitev v širšem prostoru. Za svoje ustvarjanje je prejela dve Borštnikovi nagradi za igro, Severjevo nagrado, skupaj s soigralci Bronasto vrtnico za ansambelsko igro na 1. Goriškem srečanju gledališč Alpe Jadran in Bevkovo nagrado, priznanje novogoriške občine za umetniške dosežke.
Njena prva večja vloga v PDG je bila v predstavi Hotel Plaza Neila Simona (1978), ki je bila sestavljena iz dveh enodejank. Kot Jean McCormack v Gostu iz Mamaronecka je bila »odlična. S svojo prikrito izzivalnostjo je znala ustvariti naelektreno vzdušje, ki je odločilno vplivalo na ritem reakcij. Bila je polna finese in mere. Lepa kreacija« (Aleksij Pregarc, Večer, 1978). Gledalce in kritike je še bolj navdušila v predstavi Striček Vanja A. P. Čehova (1979): »kot Sofija Aleksandrovna je – v prvi zahtevnejši vlogi v novogoriškem teatru – izražala čisto in prepričljivo dekliško zaupljivost, skorajda trmasto vero, s katero bo morala preživeti svoje samotno zorenje; kakovosten dosežek mlade igralke« (Aleš Berger, Naši razgledi, 1978). Veliko dramsko vlogo je oblikovala tudi v predstavi Dogodek v mestu Gogi (1980) Slavka Gruma: »Hano, nemara osrednjo vlogo vsega tega mučnega gogovskega pekla, njegovo poglavitno žrtev in (brezuspešno) upornico je igrala Mira Lampe-Vujičić: kot že odcvetelo žensko, do vrha napolnjeno z gnusom in kasneje – v najsilovitejšem prizoru, ob 'mrtvem' posiljevalcu Prelihu in zaljubljenem pesniku Klikotu – preklano z obupanim poželenjem« (Andrej Inkret, Delo, 1980).
Izmed njenih zgodnejših komedijskih vlog je vsekakor treba omeniti Služkinjo Grobo v predstavi Skopuh Marina Držića (1982), ki jo je »odigrala pretkano, domiselno, skratka imenitno. Posebno simpatični prizori, ki sta jih odigrala Lampetova in Matoh, bodo ostali še dolgo v spominu gledalcem« (Vojko Cuder, Primorske novice, 1982). Skupaj z Binetom Matohom je kot Ona nastopila tudi v enodejanki Lov na podgane Petra Turrinija (1983): »Več kot imenitni vlogi Mire Lampe-Vujičić in Bineta Matoha – v svoji grobosti izjemno rafinirani, v svojem 'podganjem' koncu (in brezizhodnosti) več kot presunljivi, minuciozni igralski študiji« (Andrej Inkret, Naši razgledi, 1983). Za to kreacijo je prejela Borštnikovo nagrado za igro.
V predstavi Erigon Jordana Plevneša (1983) je bila kot Malina »prava podoba trpeče in na vse pripravljene matere. Vloga, ne sicer velika, se je zarezala v gledalce in pustila sled« (Vojko Cuder, Primorske novice, 1983). Kot Kneginja Irina Vsevolodovna je bila v predstavi Čevljarji S. I. Witkiewicza (1984) »zanesljiva v obeh glavnih razsežnostih svojega parta: kot dekadentna poljska aristokratinja in kot nepotešena, rafinirana izprijenka, ki je vrh vsega še brezuspešna zagovornica 'babomatriarhata' zoper impotentni moški nihilizem« (Andrej Inkret, Naši razgledi, 1984). Izrazit čut za psihološko igro je pokazala v predstavi Ne krop ne voda F. X. Kroetza (1985). Helga »v naravnost briljantni, nedopovedljivo subtilni in presunljivi igri Mire Lampe-Vujičić« (Andrej Inkret, Naši razgledi, 1985) je »nevsiljivo, povsem logično izvedla svojo notranjo preobrazbo od ljubeče žene-matere do ženske, ki zahteva priznanje svoje individualnosti. Od ljubezni do sovraštva ali ravnodušnosti je le majhen korak, katerega je Lampetova na odru zares znala narediti« (Marij Čuk, Primorski dnevnik, 1985). Na 1. Goriškem srečanju gledališč Alpe Jadran leta 1985 so bili igralci predstave nagrajeni z Bronasto vrtnico za ansambelsko igro.
»Sijajna, med temni, maščevalni gon in igro prezgodaj izgubljenega, neizživetega otroštva, je razpeta Pastorka Mire Lampe-Vujičić« (Jernej Novak, Dnevnik, 1985) v igri Šest oseb išče avtorja Luigija Pirandella (1985). Za to stvaritev, ki sodi med njene najizvrstnejše, je prejela tudi nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo žensko vlogo. Odlična pa je bila tudi kot Sabina v Rdečih nosovih Petra Barnesa (1986) – predstava je prejela nagrado Borštnikovega srečanja kot najboljša predstava v celoti: »Med premišljeno izbranimi igralskimi dvojicami sta z izjemno zdiferencirano in dopolnjujočo se igro, polno zgovornega stopnjevanja, zagrizenega sovraštva, porojenega iz strašne obsojenosti na skupno mrhovinarstvo, v vsej potrebni intenzivnosti zaživeli figuri mamce Metzove v interpretaciji Brede Urbič ter njene hčerke Sabine, ki jo je upodobila Mira Lampe-Vujičić. Ustvarili sta grozeče stvarno poosebljeno podobo razvrednotenega sveta« (Jernej Novak, Dnevnik, 1986).
Izpostaviti velja tudi njeno Marto v Ljudožercih Gregorja Strniše (1987) – predstava je prejela nagrado Borštnikovega srečanja kot najboljša predstava v celoti – Gospo Prentice v komediji Kaj je videl batler Joeja Ortona (1988), Magdaleno v Evangeliju po Judi Sergeja Verča (1988) in Nežo v predstavi Voranc Daneta Zajca (1989). V drami Vida Grantova Ferda Kozaka (1990) je Gospo Borinovo »oblikovala premočrtno, psihološko in igralsko zniansirano, njeno ostro in gospodovalno poseganje v življenje Grantovih je bilo čutiti tudi takrat, ko ni bila na odru« (Zdenka Lovec, Večer, 1990). V Zmagoslavju ljubezni Pierra de Marivauxa (1991) je ustvarila »poseben lik Hermokratove sestre Leontine s tistim žarom, ki mu pravimo prva ljubezen, kar pomeni čustveno tremavico, zagledanost, nedolžno zrenje v srečo« (Marij Čuk, Primorski dnevnik, 1991).
Blestela je tudi kot Blanche v predstavi Tramvaj Poželenje Tennesseeja Williamsa (1991), kjer »je od prvega akorda do zadnjega uresničila magnetni lok končnega osebnega propada, ko se ji iz rok izmuzne še zadnja bilka, ki bi lahko osmislila eksistenco oziroma nakazala perspektivo. Z veliko notranjo energijo je poustvarila lik, ki ni nikoli zapadel v konvencionalnost, ampak je s svojo človečnostjo in psihološko koncentracijo spletel niti močne dramatične ekspresivnosti« (Marij Čuk, Primorski dnevnik, 1991). Poseben izziv je pomenila tudi vloga Winnie v predstavi O, krasni dnevi Samuela Becketta (1992), a Mira Lampe-Vujičić je »z vso profesionalno dovršenostjo oblikovala lik negibne, v kup odpadkov pogrezajoče se osebe, ki so ji ostale le še besede, govorjenje, spominjanje na ... kdo ve na kaj. Pravzaprav je držala v napetosti publiko ves čas več kot uro trajajoče predstave« (Vojko Cuder, Primorske novice, 1992).
Čisto drugačna naloga pa jo je čakala v Nicolajevi lahkotni komediji Ni bila peta, bila je deveta (1994). Kot Eva je bila »živahna, zabavno energična, v svoj prav in v samoumevnost svojih dejanj prepričana ženska; svojo samovoljo gladko uresničuje s prikupno egocentričnostjo, duhovito poudarjeno naivno ženskostjo in razvidno humorno ljubeznivostjo« (Jernej Novak, Dnevnik, 1994). Izjemno dovršeno kreacijo je ustvarila tudi v predstavi Ljubezen dobrega moža (1995) Howarda Barkerja. »Gospo Toynbee, mater, ki je odločena za vsako ceno najti padlega sina in tako potešiti izgubo (ki pa ji ne trga srca, temveč maternico)« je interpretirala »z duhovito nakazano vdanostjo v usodo in diskretno igrivo teatraličnostjo« (Jernej Novak, Slovenec, 1995).
V sezoni 1995/96 je oblikovala tri zelo različne figure v predstavah Zaton sonca in slave Petra Barnesa (1995), Misel lažnivka Sama Sheparda (1996) in Nona Roberta M. Cosse (1996). V prvi je »Donno Sophio Aldesco v temperamentno izkušeno mojstrico ljubezni razigrala Mira Lampe-Vujičić« (Jernej Novak, Slovenec, 1995). V drami Misel lažnivka je kot Meg ponovno zaigrala v igralskem paru z Binetom Matohom in skupaj sta ustvarila »bogato razmerje, polno subtilnih odtenkov in humorja« (Jernej Novak, Slovenec, 1996). V Noni pa je »Carmelovo ženo Mario igrala z uravnoteženim humorjem in zaskrbljenostjo nad prihodnostjo družine, s potlačeno jezo in z očitno izraženim negodovanjem nad ješčo, drobnih tatvin, prevar in ukan zmožno nono« (Jernej Novak, Slovenec, 1996).
Izvrsten komičen lik je oblikovala kot Amalija Cigler v Möderndorferjevi komediji Štirje letni časi (1996); bila je »materinsko skrbna žena, zabavno nerazgledana gospodinja, zamudnica v aktualnem političnem besednjaku in zavetnica poslančevega doma« (Jernej Novak, Slovenec, 1996). S čisto drugačno nalogo pa se je soočila v tragediji Kralj Richard Tretji (1997). Njena Kraljica Margaret je »v čisti obliki vnesla« v pretresljivo Shakespearovo kroniko »mračno zadrtost sovraštva, ki ne pozablja in ne odpušča« (Ivanka Hergold, Primorski dnevnik, 1997).
Kot Gospa Leimgruber v Horváthovi drami Sodni dan (1997) je »prikazala tipično vsevedno opravljivko, ki pod krinko lažne dobrote trosi naokrog nepreverjene novice in uživa v reakcijah svojih naključnih poslušalcev« (Lea Širok, Primorske novice, 1997). Njena Judith Sefton v Barnesovi enodejanki Ni tako slabo kot zgleda (1998) pa je bila duhovito oblikovana slepa gospa, »ki ima v spalnici istočasno moža in ljubimca«- neobičajno figuro je Mira Lampe-Vujičić »začinila z žensko spogledljivostjo in predvsem iznajdljivostjo« (Lea Širok, Primorske novice, 1998).
Med pomembnejšimi vlogami zadnjih sezon moramo izpostaviti tudi njeno Edno Edison v Simonovi komediji Jetnik Druge avenije (1999). V tej predstavi je ponovno zaigrala v paru z Binetom Matohom in »njuna igra je nosila v sebi popolno obvladovanje z izkušnjami prepojene igralske veščine, ki sta jo nadgradila z vedno navzočo, od zunaj komentirajočo reminiscenco sodobnega človekovega obstoja« (Mojca J. Zoran, Dnevnik, 1999). Ob istem igralskem partnerju je v sodobni konverzacijiski komediji Libertinec Erica-Emmannuela Schmitta (2000) »s strogostjo in tudi zapeljivostjo odigrala« (Roman Repnik, Primorske novice, 2000) Diderotovo soprogo Antoinette.
Sezona 2001/2002 je bila za Miro Lampe-Vujičić izredno bogata in uspešna, saj se je v njej soočila s kar štirimi povsem različnimi igralskimi nalogami. Najprej je v uprizoritvi igre za otroke Pingvin Cofek Romane Ercegovič (2001) oblikovala »prijazno lastnico starinarnice tetko Pletko, ki skupaj z otroki tudi sama zmore prisluhniti čarobnemu dogajanju v svetu lutk« (Slavko Pezdir, Delo, 2001). V Korunovi postavitvi Grumove igre Dogodek v mestu Gogi (2001), ki se je odlikovala »z izenačeno ansambelsko igro in množico izrazitih igralskih arij«, je Gospo Terezo subtilno podčrtala »s trpko žensko izkušnjo« (Slavko Pezdir, Delo, 2001). Tudi izrazito konceptualna uprizoritev Treh sester A. P. Čehova (2002) v režiji Jerneja Lorencija je bila »po igralsko-interpretativnem doprinosu … vrhunska« (Marij Čuk, Primorski dnevnik, 2002), Mira Lampe Vujičić pa je v njej »doživeto izrisala vlogo … mladostniške, bolj naivne in vitalistične sestre ter nesojene neveste Irine« (Slavko Pezdir, Delo, 2002). Čisto drugačen igralski izziv pa jo je čakal pri študiju veristične tragikomične igre 'm te ubu Zorana Hočevarja (2002), v kateri je »izvrstna ekipa novogoriških igralcev« v režiji Matjaža Latina poustvarila »izvirne, v kaotičnem dogajanju zelo sinhrone, izpovedno močne like« (Tatjana Gregorič, Radio Koper, 2002); »Mira Lampe-Vujičić je izoblikovala … vse bolj dejavno (hujskaško in nezvesto) življenjsko partnerko Angelco, nekdanjo lepotico in pozneje zdravljeno alkoholičarko, kot srednjeletno žensko, ki strastno hoče uresničiti nemara poslednjo življenjsko priložnost za romantično ljubezen« (Slavko Pezdir, Delo, 2002). Za Gospo Terezo v predstavi Dogodek v mestu Gogi, Irino v predstavi Tri sestre in Angelco v predstavi v 'm te ubu! je prejela Severjevo nagrado.
V razgibani in duhoviti predstavi za mladino Dnevnik Jadrana Krta Sue Townsend (2002) je bila Gospa Lukas, duhovito transformacijo pa je oblikovala v Gorinovem Keanu IV. (2003) »v nadvse uspeli komični epizodi Lorda Muella, ostarelega rogonosca in puritanca« (Marija Grgičević, Hrvatsko slovo, 2003). V uprizoritvi Pirandellove komedije Seminčè (2003), v kateri je »imel levji delež ženski zbor igralskega ansambla«, ki se je »izkazal s svojo ubranostjo, tehtno študijo posameznih likov in zelo plastičnimi odslikavanjem osebnosti« (Iva Koršič, Novi glas, 2003), je »s polno mero pikrosti« (Saša Gnezda, Idrijske novice, 2004) oblikovala preračunljivo Teto Santo Azzaro. V Edgarjevi drami Oblika mize (2004) pa je bila »žensko stvarna Vera Rousova« (Slavko Pezdir, Delo, 2004) – umirjeno, zrelo in prepričljivo je upodobila »že vsega naveličano nekdanjo aristokratko, ki ji je usoda namenila mesto častne predsednice kmečke stranke – osebo, ki v drami najbolj od vseh sluti, kako se bo vse skupaj končalo« (Andraž Gombač, Primorske novice, 2004).
Sodelovala je tudi v uprizoritvi igre Medtem Srečka Fišerja – »ubrani in individualizirani ansambelski igralski freski« (Slavko Pezdir, Delo, 2004), ki je prejela nagrado Borštnikovega srečanja kot najboljša predstava v celoti (v njej so igralci praviloma oblikovali po več vlog). Kot Hana je v Cankarjevem Kralju na Betajnovi (2005) skupaj s sooigralkama Marjuto Slamič in Ano Facchini »prepričljivo in doživeto« upodobila »nemočne žrtve Kantorja, gospodarja src in življenja nasploh« (Iva Koršič, Novi glas, 2005). V uprizoritvi igre Kobilice Biljane Srbljanović (2006) pa »je odločno izrisala Maksimovo deloholično prvo ženo Žano« (Slavko Pezdir, Delo, 2006). V krstni uprizoritvi Prihodnje, odhodnje Srečka Fišerja (2006) je »sočno« oblikovala »dobrodušno, mestoma malce ujedljivo« Teto Malko (Iva Koršič, Novi glas, 2007), v žalostni komediji Orkester Titanik Hrista Bojčeva (2007) pa v dobro uigranem in razigranem kvintetu klatežev »pretanjeno /…/večno romantičarko Ljubko« (Lea Širok, Radio Koper, 2007).
V zadnjem desetletju je z žlahtno zrelostjo pristopala k oblikovanju različnih izzivov, med njimi so bili posebej izstopajoče naslednje vloge: Mamka v krstni uprizoritvi Neskončni šteti dnevi Andreja E. Skubica, ki je bila v njeni interpretaciji »kot nekoliko 'preddelavsko' privzdignjena in do bezniškega okolja prezirljiva« (Slavko Pezdir, Delo, 2009); pretresljiva je bila »v zadržano tragični in dostojanstveni materinski vlogi domnevno blazne gospe Frole« (Slavko Pezdir, Delo, 2009) v Kaj je resnica Luigia Pirandella; odlično kreacijo je oblikovala tudi v slovenski praizvedbi Sobice na vrhu stopnišča Carole Fréchette kot Jocelyne, »na teorijo racionalne izbire privezana mati, ki rešuje položaj odsotnega očeta« (Primož Jesenko, Dnevnik, 2011). Posebej izstopajoča je bila vloga Lyn v črni komediji Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset Tamsin Oglesby; v njej je namreč preigrala »cel lok, od začetka, ko jo vidimo, da je sicer zmazala sladico, pa se tega ne spomni in je vsa osupla, do emocionalne navezave na mehanično, oponašajočo robotko, hkrati kot starostnico, ki blazno niha v razpoloženju, ne da bi se tega pravzaprav zavedala«; interpretacijo je razpela »od razmeroma močne obrambe pred ostalimi do popolne skrušenosti in pravzaprav že kar zgroženosti ob lastni nemoči, ob spopadu navzven in navznoter« (Matej Bogataj, 2012). In nazadnje izpostavimo še njeno Mati v Stoppardovi nadrealistični komediji Po Magrittu, v kateri je ponovno »odlična Mira Lampe Vujičić izrisala ekscentrično taščo« (Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 2014).
Poleg obsežnega igralskega opusa, ki ga je oblikovala v matični hiši, je v sezoni 1992/93 v sodelovanju s PDG pripravila predstavo Veselje do življenja (1993). Pod tem naslovom je interpretirala štiri monodrame italijanskega komediografa A. Nicolaja. »Duhovite, nevsakdanje zgodbe igra Mira Lampe-Vujičić z darom komedijantke; z živahno, različno obarvano, a vsakič nazorno pripovedjo razigra štiri monodramske prizore v sproščene trenutke 'veselja do življenja'« (Jernej Novak, Slovenec, 1993). Izven matičnega gledališča je ustvarila še dve pomembni vlogi - Pat v Mastrosimonejevi izzivalni drami Skrajnosti (Primorski poletni festival, 1994) ter Vdovo v Danaudovi črni komediji Žensko ročno delo (Društvo »M« oder, 2001), igrala pa je tudi v ambientalni uprizoritvi Ob srebrnem studencu na idrijskem čipkarskem festivalu (2000). Sodelovala je pri številnih radijskih igrah in oblikovala vrsto vlog na filmu in televiziji.