Igralka Mira Lampe Vujičič, Idrijčanka po rodu, članica SNG Nova Gorica, se je z gledališkimi deskami srečala že v gimnazijskih letih. Zvesta jim je ostala štiri desetletja. Začela je v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, zatem pa se po končani akademiji zaposlila v takratnem Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Oblikovala je več kot sto vlog in s svojim delom pomembno oblikovala podobo te primorske gledališke hiše.
Na gledališki oder ste stopili v gimnazijskih letih in ga potlej tako rekoč niste več zapustili. V Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski ste v Idriji odigrali Jacinto. Je bilo to odločilno, da ste stopili na igralsko pot?
V Idriji so takrat obudili Dramatično društvo in se odločili, da zaznamujejo njegovo 200-letnico. V tem skupnem delu sem izjemno uživala, predvsem zaradi zagnanosti celotne ekipe. Ni pa bilo to odločilno za mojo igralsko pot. Že v petem razredu osnovne šole sem v spisu o tem, kaj bom počela v življenju, napisala, da bom igralka. V tržaškem gledališču so potrebovali mlado igralko in ko so me videli v vlogi Jacinte, so me povabili na avdicijo. Sprejeli so me in z delom sem začela v sezoni 1970/1971. Po dveh letih pa sem odšla na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Če me ne bi sprejeli, nisem imela alternative. Želela in hotela sem postati igralka.
V Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica ste prišli 1976. leta, po končanem študiju. Zakaj prav sem?
Gostovala sem tudi v mariborskem gledališču, toda moja želja je bila Primorska, najbrž zaradi pripadnosti temu prostoru. Mislim, da sem imela veliko srečo in najbrž tudi talent. Zelo veliko sem igrala, zelo različne vloge, z veliko režiserji in veliko vlog mi je ostalo v posebno lepem spominu in so se globoko zapisale vame. To so potrdile tudi nagrade strokovne javnosti in sprejem pri občinstvu. Nekatere pa pač niso izzvenele v vsej svoji popolnosti. Tako je pri vsakem delu in ustvarjanju.
Svojo igralsko pot ste začeli v dvorani v Solkanu, ki bi, če bi prostor govoril, imela marsikaj povedati. Kakšni so vaši spomini na takratni ansambel, ki se je seveda v vseh teh letih močno prenovil?
Zelo radi se vsi spominjamo solkanske dvorane. Igralski ansambel je bil zelo raznolik. Prišli so igralci iz ptujskega, koprskega gledališča, ob njih pa jedro starejših kolegov, ki so delali še prej v amaterskem gledališču. S prihodom mladih, izšolanih igralcev, odličnih režiserjev, je gledališče začelo svojo strmo razvojno pot. Povsod, na Primorskem in po vsej Sloveniji, so nas zelo radi gledali. Ko sem prišla v gledališče, je le-to imelo kar 32 abonmajev. Veliko smo gostovali, vendar se mi zdi, da ni bilo tako stresno, kot je dandanašnji.
Ste kot mlada igralka imeli kakšno vzornico?
Prav konkretno ne. Sem pa vedno rada gledala kolege, opazovala, kaj in kako počnejo in se učila od njih. Posebno, ko smo bili v skupni zgodbi na odru.
Delali ste s številnimi režiserji. Kaj je za vas kot igralko najpomembnejše v odnosu med igralcem in režiserjem?
Meni je najbolj pomembno, da režiser ve, kaj želi, in da poteka stalna živa komunikacija. Da se ideja in videnje režiserja in igralca zbližata, da se vse združi v skupno hotenje. Če tega ni, potem mora igralec pač popustiti in svoj del čim bolj korektno opraviti, ne da bi šel preveč proti sebi. Zgodilo se je tudi, da sem zaradi prevelikih razlik v videnju vlogo odklonila. Ampak zelo redko.
Igralec se v svojem ustvarjanju srečuje z zelo različnimi vlogami in vsake se je treba lotiti z vso resnostjo in predanostjo. Kaj vam je bliže, komedija, drama …? Kje se najbolj najdete, ali pa to pravzaprav ni pomembno?
Tako je. Vsi žanri so zanimivi, vsak po svoje, ker vključujejo psihologijo, način obnašanja, skratka svoje zakonitosti. Kako se s tem spopasti, pa je na igralcu. Pri nas imamo običajno do komedije nekoliko mačehovski odnos. Jaz pravim, da je komedijo mogoče narediti brez »šmira«. Žal pa se v to vse manj poglabljamo in želimo smeh na hitro, na prvo žogo, kot rečemo. Vendar se mi zdi, da se gledališča kljub vsemu vračajo k žlahtni komediji.
Gledališče pred štirimi desetletji, ko ste začeli, in gledališče danes zagotovo nista enaki. Kje vidite vi spremembe, napredek, morda pa tudi kakšen korak nazaj?
Kar zadeva igralca, ima vedno enako delo. Spreminjajo se načini uprizarjanja, režijski pristopi, scenografije … Igralec pa mora, če želi dobro opraviti svoje delo, prehoditi enako pot, kot jo je moral pred desetletji in zagotovo tudi v bolj oddaljeni preteklosti. Čas pri tem nima posebne vloge.
Ali igralec svoje vloge iz gledališča prenaša tudi v zasebno življenje? Kakšne so vaše izkušnje?
Ne, ne … Morda ti pri igranju tako zelo potrebna koncentracija v življenju pomaga, da se v nekaterih situacijah hitreje zbereš in tudi odreagiraš. Vendar mislim, da meni to ne uspeva najbolj, ker me stvari vedno presenečajo. Sicer pa, ko lik študiraš, te ne zapusti niti za trenutek, tudi ko nisi na odru. Zbudi se s tabo, jé s tabo, dela s tabo. Včasih ga moraš prav na silo odgnati, da v siceršnjem življenju lahko komuniciraš kot ti. Liki te spremljajo, ne smeš pa jim dovoliti, da se toliko naselijo v tebi, da zaradi njih izgubiš svoj jaz. V vsak lik se je treba poglobiti, ga preštudirati, nekako vstopiti v njegovo notranjost.
Oblikovali ste več kot sto vlog. Je to kakorkoli oblikovalo, spreminjalo, gradilo tudi vašo osebnost?
Mislim, da ja. Z vsakim tekstom, ki ga prebereš, širiš svoje obzorje, svoje videnje in vedenje o življenju, o svetu. Razmišljajoče približevanje temu, kar je dramatik napisal, mora odpirati nove razsežnosti v tebi.
Za svoje igralske kreacije ste prejeli številne nagrade. Izpolnitev igralca je brez dvoma v tem, da sta on in občinstvo zadovoljna z vlogo, ki jo ustvari. Vendar imajo nagrade svojo težo, saj potrjujejo odlično delo. Kaj vam pomenijo?
Igralstvo je eden tistih poklicev, ki ga ni mogoče normirati. Enostavno ga ni mogoče oceniti s številkami. In zato so odziv občinstva, kritikov in nagrade nekaj, kar ti potrdi, da delaš dobro. Poleg tega pa tudi, ne breme, ampak odgovornost. Po vsaki prejeti nagradi sem še bolj čutila odgovornost, ali bom z naslednjo vlogo upravičila dobljeno nagrado. Upravičila zaupanje publike. Nagrade so na nek način dvorezen meč, kar pa nikakor ni slabo, ker pomeni spodbudo.
Kako pa se pobrati, če predstava ne naleti na dober odziv?
Mislim, da to nekako že prej veš in se pripraviš. Pri nas smo včasih rekli … če odrski delavci pri predstavi stojijo za odrom, bo dobro, če jih pa ni blizu in slišiš, da rečejo, »kaj se pa greste?« pa ni dober znak. Ker sooblikujejo predstavo in če jih pritegne, je uspeh zagotovljen.
Pri tako skupinskem delu, kot je v gledališču, je zagotovo bistvenega pomena uigranost in sozvočje vseh. Kako ste v vaši dolgoletni karieri to doživljali vi?
Večinoma tako, kot ste vprašali. Tako s kolegi igralci kot z vsemi ostalimi. V moji naravi ni želje po zvezdništvu. Največ mi pomeni sodelovanje, skupno ustvarjanje in doseganje skupnega cilja. Mislim, da mi je bilo to dano in da sem tudi sama k temu kaj prispevala. Hvala vsem za ta skupna štiri desetletja.
Pogovarjala se je Ingrid Kašca Bucik