Na posvetu so predstavili načrte in rezultate projektov Mreža sodobnega plesa 2011–2012 in Gibanica na turneji 2012 ter povzetek raziskave  »Predlogi mreženja v okviru postprodukcije in pogledi na občinstvo na področju sodobnega plesa v Sloveniji«. Slišali smo tudi konkretne predloge za opolnomočenje nevladnega sektorja v umetnosti in kulturi ter predloge za novo finančno perspektivo nevladnih organizacij v umetnosti in kulturi med letoma 2013 in 2015. Posveta so se udeležili plesalci, teoretiki in producenti sodobnega plesa, predstavniki nevladnih organizacij s področja umetnosti in kulture, predstavnik Ministrstva za pravosodje in javno upravo, predstavnica Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) ter predstavnik Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana.

V uvodu je sodobnoplesni teoretik Rok Vevar na kratko predstavil ključne trenutke v zgodovini slovenskega sodobnega plesa od leta 1927 naprej. Poudaril je manjke v segmentih izobraževanja, produkcije, statusov ustvarjalcev in odsotnost sistemsko podprte postprodukcije ter javnega zavoda na področju sodobne plesne umetnosti. Pri tem je opozoril tudi na potrebo po institucionalnem načinu za zbiranje in arhiviranje podatkov o segmentih delovanja sodobnega plesa, saj je gradivo s tega področja velikokrat pomanjkljivo, zelo razpršeno ali celo uničeno.

Izvršni vodja in koordinatorica projekta Mreža sodobnega plesa Sandra Đorem je v nadaljevanju predstavila aktivnosti Mreže v dveh letih njenega delovanja. Te so bile usmerjene predvsem v vzpostavitev postprodukcijske mreže in decentralizacijo. Med drugim je Mreža s svojimi partnerji pripravila številne razprave, tri zakonodajne pobude za izboljšanje statusa samozaposlenih v umetnosti in kulturi in statusa plesalcev sodobnega plesa, odprla je razvejano spletno stran z informacijami, zanimivimi za nevladne organizacije (tudi s koledarjem dogodkov s področja sodobnega plesa) in spodbudila izvedbo dveh raziskav, ki želita pripomoči h krepitvi mreže nevladnih organizacij. Obe raziskavi sta objavljeni tudi na omenjeni spletni strani (www.sodobniples.si).

Eno od raziskav je predstavila kulturna producentka Petra Hazabent, ki je s sodelavci proučila primere dobre prakse v tujini in doma z namenom podati predlog modela učinkovite postprodukcije.
Raziskava med drugim ugotavlja, da primanjkuje vadbenih prostorov in da večino sodobnoplesnih predstav producirajo nevladne organizacije. Eden od glavnih problemov naj bi bilo občinstvo. Raziskava v delu o občinstvu temelji na razmišljanjih umetnikov, rezultatov pa nismo izvedeli, saj ekipa še čaka na avtorizacijo s strani umetnikov. Pozneje se je sicer razvila precejšnja polemika o trditvi neke udeleženke, da je obisk sodobnoplesnih dogodkov pri nas primerljiv z obiskom teh dogodkov po Evropi.
V sklepu je Hazabentova najprej predstavila predlog produkcijske mreže za mlade ustvarjalce v obliki partnerstva med območnimi izpostavami Javnega sklada za kulturne dejavnosti, lokalnimi nevladnimi organizacijami in javnimi zavodi s primerno infrastruktur. Njen drugi predlog pa je zadeval vzpostavitev postprodukcijske mreže za sodobni ples – zaposliti bi bilo treba ekipo najmanj štirih ljudi, ki bodo skrbeli za delovanje mreže. V mrežo bi se nato vključilo najmanj deset predstav, ki bi krožile po Sloveniji.

Moderatorka posveta in ena od snovalcev projekta Mreža sodobnega plesa Tamara Bračič Vidmar je predstavila produkt Gibanice in Mreže sodobnega plesa  – Gibanica na turneji 2012. Gre za poskusni program slovenske postprodukcijske mreže za slovensko sodobnoplesno produkcijo, na katerega so bile povabljene predstave z lanskoletnega festivala Gibanica po izboru lokalnih partnerjev. V Novem mestu, Kranju, Kopru in Novi Gorici je bilo z 21 lokalnimi partnerji v okviru programa izvedenih skupaj 30 dogodkov, ki jih je obiskalo nekaj čez 1500 gledalcev, povprečna vstopnina pa je bila sedem evrov.

Vsebinski vodja projekta Mreža sodobnega plesa Goran Bogdanovski je nato predstavil svoja predloga MIZKŠ, Vladi in nevladnim organizacijam. Prvi je predlog ambiciozne nove kratkoročne finančne perspektive v umetnosti in kulturi med letoma 2013 in 2015. Za sistemsko ureditev statusa samozaposlenih v kulturi in sistemsko ureditev nevladnih organizacij na področju umetnosti in kulture bi predvidoma skupaj potrebovali okoli 25 milijonov letno, ki bi jih pridobili od Evropskega socialnega sklada. Za razvoj infrastrukture na področju uprizoritvene umetnosti pa bi predvidoma potrebovali 70 milijonov evrov, ki bi jih črpali iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Drugi predlog je opolnomočenje nevladnih organizacij za izvajanje tistih javnih služb, ki se ne izvajajo v javnem sektorju. V okviru tega predloga je predstavil osem programov in dejavnosti, ki bi jih nevladne organizacije lahko izvajale na področju študijske infrastrukture in ustvarjanja pogojev za kreacijo sodobnega plesa, slovenske koprodukcije, mednarodne izmenjave, mreženja, dokumentiranja sodobnega plesa itd.

V nadaljevanju je kulturolog in kulturni ekonomist Andrej Srakar predstavil svoje štiri predloge za opolnomočenje nevladnih organizacij. Prvi predlog je vključitev nevladnih organizacij v obstoječo zakonodajo, na čemer se, kot je dejal, dela, predvsem kar se tiče sprememb Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Nevladne organizacije morajo biti po njegovem mnenju pravno prepoznane kot enakovreden partner drugih institucij. Njegov drugi predlog je vzpostavitev dialoga z javnimi oblastmi – ker sta javni in nevladni sektor prepletena, je treba reforme javnega sektorja opravljati v soglasju z nevladnimi organizacijami. Tretji predlog zadeva financiranje nevladnih organizacij – dejal je, da je treba povečati javna sredstva, saj je kultura javna dobrina v ekonomskem smislu. V letih 2008, 2009 in 2010 je Slovenija po kulturi sicer namenila 2,3 odstotka proračuna, kar je glede na druge evropske države še znosno (Španija kulturi namenja 6,77, Slovaška pa 0,5 odstotka letnega proračuna). Vsekakor pa meni, da se sredstva ne smejo zmanjšati. Kot četrti predlog je tudi Srakar navedel možnost za pridobivanje denarja strukturnih skladov.

Jurij Mezek s Službe za nevladne organizacije Ministrstva za pravosodje in javno upravo je med drugim zagotovil, da je namen aktualnega razpisa zagotoviti sredstva za opolnomočenje nevladnih organizacij tudi na področju kulture. Tako bi se lahko vzpostavila mreža, ki bo stopila v civilni dialog z državo. Pri subvencioniranih projektih nevladnih organizacij je poudaril pomembnost končnega produkta, ki bi jim omogočil preživetje. Glede razpisov za denar iz strukturnih skladov za naslednje obdobje po njegovem ne kaže dobro –med letoma 2015 in 2020 je s tega naslova napovedal bistveno manj denarja za nevladne organizacije. Do konca leta 2013 naj bi sprejeli tudi zakon, ki bo uredil status nevladnih organizacij.

Mojca Jan Zoran z ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kjer je pristojna za uprizoritvene umetnosti, je med drugim dejala, da dialog med ministrstvom in nevladnimi organizacijami poteka dobro, in izpostavila, da so le finančna sredstva tista, ki omogočajo opolnomočenje nevladnih organizacij. Opozorila je tudi na to, da se pri analizah prejemkov iz zaposlovanja največkrat pozablja, da sredstva nevladnim organizacijam ministrstvo nakazuje tako kot javnim zavodom (po 27. členu ZUJIK) ter da so v strošek dela všteti tudi prispevki samozaposlenih. Kot eno bistvenih stvari je izpostavila definicija pojma nevladna organizacija v ZUJIK, pri čemer je izpostavila ločevanje med profesionalnimi in ljubiteljskimi delavci v kulturi.

Davor Buinjac z Oddelka za kulturo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, je med drugim dejal, da je Mestna občina Ljubljana podpirala institucionalizacijo sodobnega plesa, in še, da je v slovenski kulturi moč javnih zavodov v primerjavi z drugim sektorjem ogromna. Na občini si bodo po njegovih besedah prizadevali, da se sredstva za sodobni ples ne bi zmanjševala. Težav, s katerimi se sooča sodobni ples, pa ne vidi v predpisih, ampak v dejanskih razmerah. Zdi se mu tudi legitimno, da leve stranke na oblasti podpirajo živo umetnost, desne pa bolj kulturno dediščino in narodne simbole, kot je slovenski jezik.

Režiser Janez Janša je v nadaljevanju med drugim menil, da je potrebna jasna politična volja, ki bo odgovorila na vprašanje, kako vidi ureditev nekega umetniškega področja v celoti. Politična volja po njegovem sicer obstaja, a je uničevalska in nekonstruktivna – kot primer je navedel avgustovski sklep o ukinitvi Centra sodobnih plesnih umetnosti. Področje sodobnega plesa dojema kot vitalno, saj na njem deluje veliko ljudi. Po njegovem ima Mestna občina Ljubljana logiko hiperprodukcije in vidnosti, ministrstvo, zadolženo za kulturo, pa logiko obračunavanja s političnimi nasprotniki, in očitno v tem trenutku sodobni ples vidi kot nasprotnika. Njegov predlog, naj se na ukinitev Centra sodobnih plesnih umetnosti odreagira tako, da pri vseh sodobnoplesnih projektih producenti navedejo Center kot koproducenta, je naletel na hihitanje in muzanje navzočih.

Sledila je živahna debata, ki se je nadaljevala še dolgo po napovedanem koncu posveta.