Poročilo s tretje Instant drame – delavnice dramskega pisanja

Gregorjevo, dan zaljubljencev, je mlade pisce dramskih besedil preplavil z ustvarjalnim navdihom, ki so ga zlili na papir v Trubarjevi hiše literature, saj se je v njenih prostorih na ta dan, 12. 3. 2015, odvila že tretja delavnica dramskega pisanja Instant drama. Zaključna predstavitev nastalih tekstov se je pričela s poezijo Daneta Zajca, ki jo je v uvodnem nagovoru prebrala organizatorka dogodka Brina Rafaela Klampfer in tako vanj vnesla še ščepec spomladansko prebujajočega vzdušja. Mentor tokratne delavnice je bil večkratni Grumov nagrajenec Vinko Möderndorfer. Označil jo je za precej uspešno, saj je tekom nje v zelo kratkem času slabih sedmih ur nastalo pet zanimivih in različnih prizorov, ki imajo, kot je povedal, začetek in konec, so zaključeni in celostni zaokroženi. V primerjavi s prejšnjima dvema delavnicama, kjer so teksti nastajali v okvirjih naključno izbranih parametrov (pisci so vlekli listke z besedami, ki so jih nato morali vključiti v besedilo), so bili udeleženci tretje Instant drame manj svobodni, saj je tokrat bila s strani mentorja tema pisanja že v naprej določena. Vinko Möderndorfer je ustvarjalnost mladih dramatikov »podredil« tematskemu okvirju, za katerega je izbral seks. Prizori so lahko vsebovali maksimalno štiri osebe, prostor je moral biti enoten. Vsak izmed udeležencev je dobil tudi svojo nalogo, mentor jim je dodelil motive na izbrano temo, iz katerih so stkali svoje dramsko besedilo. Piscem je bilo tako prihranjeno razmišljanje o vsebini dela in so se lahko natančno posvetili obravnavi dramskega materiala in pisanju dialogov. Na zaključni prireditvi so bila vsa besedila bralno uprizorjena, tokrat so jih interpretirali igralci Voranc Boh, Blaž Dolenc, Lucija Lila Tratnik in Mia Skrbinac. Žirijo, ki je vsakemu tekstu namenila izčrpne komentarje, da jih bodo avtorji lahko v prihodnje izboljšali, so tokrat sestavljali komparativistka Anja Radaljac, dramaturg Andraž Golc in gledališka režiserka Tjaša Črnigoj.

Predstavitev delavnice se je začela z besedilom, naslovljenim Ni mislil resno, Kaje Novosel. Avtoričina naloga je bila, da v dialoški obliki spiše zgodbo o dekletu, ki prijavi posilstvo bivšega fanta. Da bi se v dogajanju povečal suspenz, je Novoselova mentorjev napotek nadgradila – fant nekdanjega dekleta ne samo posili, temveč mu še podtakne spolno bolezen, sifilis, ki je tudi eden izmed likov v dramskem besedilu. Avtorica z izvirno vpeljavo sifilisa kot vsevednega pripovedovalca, ki spremlja razvoj dogodkov na policijski postaji, v drami preplete svetova realizma in simbolizma ali celo nadrealizma, a ideja zaenkrat še ni preveč spretno izvedena. Sifilis skozi pripovedovanje in komentiranje zgodbo preveč jasno razkriva in tako onemogoča, da bi se ta postopoma razvijala skozi situacije med osebami, saj so te popolnoma statične in skorajda neopazne. Skratka tekst, ki je v tej verziji še bolj kot ne monološko skonstruiran, je preveč pripovedovalen in premalo dramski, a ker se tiče osnovne ideje, potencialen za razvoj.

Aleksu Devetaku je mentor zastavil nalogo, da napiše dramski prizor o starejši ženski, ki si po spletu dopisuje z mlajšim moškim, kjer se oba pretvarjata, da sta nekdo drug, da se zaplet še poveča, se kasneje izkaže, da je mlajši moški tudi ljubimec moža starejše ženske. Motiv že sam po sebi odpira aktualno problematiko virtualnih svetov, ki vplivajo na odtujenost medosebnih odnosov, hkrati pa je odličen nastavek za komično situacijo. Slednje avtor vsekakor izjemno izkoristi. Popelje nas v garsonjero, v kateri se srečata Alma in Vito in drug za drugega ugotovita, da nista to, za kar sta se izdajala v spletni klepetalnici. Stvar se še dodatno zaplete, ko se vrne Almin mož David, za katerega se izkaže, da je Vito njegov mlajši ljubimec. Zaplet se razreši s smrtjo Alme in Vita, saj si David kot pomembno situiran posameznik v družbi, ne more privoščiti škandala. Iz replik kar veje duhovitost, obenem so tudi žive in kratke, akcija je nenehno prisotna, kar na ravni uprizoritve ponuja nastavek za situacijsko komiko. Zgodbo avtor skozi dialog odlično izriše, napetosti ne zmanjka, preobratu sledi preobrat, tako da presenečenj za bralca/poslušalca/gledalca ne zmanjka. Dogajanje je zajeto v dramsko strukturo aristoteljanske drame, kar tekstu umanjka, je po opazki žirije le nedefiniranost žanra, saj se preveč prepletata realističen stil in karikatura. Tako je naloga avtorja, da se v nadaljevanju odloči za enega izmed njiju in besedilo prilagodi določenim konvencijam.


Vinko Möderndorfer - mentor tretje delavnice / Foto: Jakob Jurkošek
Ana Arh je spisala dialoško spreten tekst, ki pa je zaenkrat še šibak na vsebinski ravni. Njena naloga je bila v dramski prizor strukturirati situacijo med fantom in dekletom, ki se spoznata na poroki in si po zabavi privoščita avanturo, a ko se zjutraj zbudita, sta oba presenečena nad resničnostjo, v kateri sta se znašla. Dramska situacija, ki jo je udeleženki zastavil mentor, je vsekakor zanimiva in ponuja nastavek za različne zaplete. V besedilu se seznanimo z Elo in Janom, ki se v jutru po poročni noči znajdeta v hotelski sobi – oba zmedena, saj si nista čisto na jasnem, kako sta pristala skupaj, tekom prizora delček za delčkom sestavljata zgodbo. Avtoričina domišljija je suspenz dogajanja ustvarila v izginulem ključu sobe, a žal se napetost prehitro izgubi, saj postopoma postaja jasno, da sta si Ela in Jan vse bolj všeč in ujetosti v sobo ne doživljata kot težavo. Avtorica zapleta ne stopnjuje, samo nastavi ga in takoj za nastavkom sledi razplet. Kot je omenila žirija, je ključni problem besedila odsotnost konflikta. A nastavljena situacija o dveh neznancih, ki sta ujeta v sobo, in motiv izgubljenega ključa lahko obetata še marsikaj, če se ju podvrže nadaljnjemu razvoju.

Za udeležence in verjetno tudi za mentorja delavnice je najbrž bila zanimiva izkušnja sodelovati z Draganom Mitićem, jedrskim fizikom, ki se je ljubiteljsko prikradel na Instant dramo, da bi se preizkusil v veščini dramskega pisanja. Dobil je nalogo, da razvije prizor o dveh parih, ki se dobita na zmenku na slepo. Dušan in Mojca, ki imata težave v razmerju, se v poceni motelu srečata z Marijo in Francem. Napetost se začne, ko se izkaže, da je Marija Dušanova ljubezen iz mladosti, katere ni nikoli prebolel in prav zaradi nje ne more zaživeti v polnosti z Mojco. Prvi del besedila, ki mu ne umanjka humorne duhovitosti, je komična karikatura dveh parov, ki se ne moreta otresti bivanja v svoji vsakdanji zbanalizirani dolgočasnosti, v drugem delu pa preide v romantične izpovedi Dušana in Marije, ko se prepustita spominom iz mladosti. Največji problem besedila, kot je povedala žirija, je, da v drugem delu Mojca in Franc popolnoma izzvenita, dogajanje se oddalji od akcije, ki je bila uvodoma nastavljena. V tekstu so tudi obširne didaskalije z opisom prostora in uvodoma zelo natančni opisi karakteristik oseb. Stranskemu tekstu ne umanjka poetičnosti, zato bi z uprizoritvenega vidika lahko bil prav tako zanimiv kot postdramski material.

Jalov, kot nosi naslov dramski prizor Žana Žveplana, je besedilo, razvito iz naloge, ki zastavlja situacijo o paru, ki ima težave med seksom. Avtor nas popelje v spalnico, ki naj bi bila območje spolnega življenja Žarka in Lucije. A že v začetku smo seznanjeni, da temu ni tako, saj je že na podlagi uvodnih replik in akcije jasno, da imamo opravka s parom, ki poskuša biti spolno aktiven, a mu to že dlje časa ne uspeva. Situacija je frustrirajoča predvsem za Lucijo, ki si nadvse želi seksa s svojim partnerjem, on pa ji tega ne more onemogočiti. Po vnovičnem porazu v Luciji prekipi, Žarka sooči z dejstvi in začne se razreševanje krize v odnosu. Zastavljajo se vprašanja, pojavljajo se odgovori. Na analitičen način skozi dialog izvemo marsikaj o likih in njunem odnosu in se postopno prebijemo do jedra problema – Žarko je gej. Kljub nekaterim razlagalnim replikam je jezik živ in ogromno pripomore h karakterizaciji likov. Čeprav je vrh prizora nekoliko predvidljiv, je okrog njega na dialoški ravni ustvarjenih ogromno suspenzov, ki vzbujajo pričakovanja. Besedilo ni prikrajšano za stopnjevanja in se prav tako celostno zaokroža.

Žirija je tokrat po daljšem premisleku za najbolj potencialno označila besedilo Aleksa Devetaka in mu tako omogočila vstop v krog tekstov, ki bodo oktobra iz literarnega prestopili v območje gledališkega na odrskih deskah gledališča Glej. Izboru je sledila tudi utemeljitev. Po besedah žirije je Aleksu Devetaku uspelo napisati tekst, ki zajema osebno in hkrati občo problematiko, skozi pisanje se duhovito poigrava s stereotipi in vanj vključuje intimno vsakdanji in družbeni kontekst, katerega obarva tudi s politično noto.

Tretja Instant drama se razlikuje od prejšnjih dveh zlasti po tem, da je pisanje vseh udeležencev zajela v en tematski okvir in vsakemu izmed njih dodelila motive, okoli katerih so ustvarjali svoja besedila. Način dela, kateremu so bili podvrženi ima prednosti in slabosti, saj je piscem onemogočil, da bi si svobodno izbrali temo pisanja, ampak jim hkrati omogočil, da so lahko namenili več pozornosti izdelavi likov in pisanju dialoga, saj so prihranili čas, ki bi ga sicer namenili izboru ideje, obenem pa so se lahko tudi izurili v klesanju v naprej ponujenega materiala, kar zna biti za bodočega pisca precej koristno. Izbrati najboljši tekst delavnice je moralo biti precej težavno, saj nekateri udeleženci za nalogo dobili bolj, drugi manj izdelane motive. A ne smemo pozabiti, da so to besedila v razvoju, s katerimi se morda še srečamo.