Poročilo z druge Instant drame - delavnice dramskega pisanja

Srečanja, ki se dogajajo vsak drugi četrtek v mesecu, so vsakič vodena s strani drugega dramatika. V tokratni delavnici je sodelovalo kar šest udeležencev, med katerimi so bili tako bolj kot tudi manj izkušeni pisci. Svoja besedila so razvijali pod mentorstvom dramatičarke in dramaturginje Simone Hamer. Instant drama je, kot je povedal eden izmed njenih organizatorjev, Sandi Jesenik, namenjena vsakomur, ki se želi preizkusiti v umetnosti dramskega pisanja in preleviti v dialog svoje ideje, pa se mu tega samemu od sebe morda ne uspe lotiti. Mentorica delavnice je o udeležencih povedala, da so za pisanje imeli kar preveč idej, pred začetkom pisanja so izvlekli pet listkov z besedami, ki jih je bilo treba vključiti v besedilo - tako so se teksti pisali v okvirjih naključno izbranih parametrov. Vsa nastala besedila so bila po končani delavnici tudi predstavljena, bralno so jih uprizorili igralci Iztok Drabik – Jug, Miranda Trnjanin, Nika Korenjak in Gregor Prah. Tričlansko žirijo, ki vse nastale tekste komentira in na koncu izbere zmagovalca, so tokrat zasedali dramaturginja in dramatičarka Simona Semenič, ki je bila tudi mentorica prve delavnice, gledališka režiserka Ajda Valcl in dramaturg Andraž Golc.

Prva se je predstavila Katja Markič z dramo Tok tok – Tarik Tarik. V izrazito dialoški drami – sestavljajo jo zgolj kratke replike, didaskalij skorajda ni – je avtorica prepletla dva svetova, zunanjega, materialnega in notranjega, intimnega. Tarik pred svojimi vhodnimi vrati zapade v notranji konflikt, razdvojen je med svojim egom in alter egom, ki sta v nenehnem boju. Kratke replike in nesmiselnost informacij, ki si jih skoznje podajata, Tarika pahnejo v statičnost, avtorica pa je skozi tekst kljub nekaterim pomanjkljivostim ustvarila atmosfero absurda.

Anja Bunderla je spisala dokaj celostno zaokroženo besedilo z naslovom Hotel Oster-atlantida, ki po oceni žirije v formi bolj spominja na filmski scenarij kot pa na dramsko besedilo. Nomada Janez in Joco tekom svojega pohajkovanja po svetu pristaneta v hotelu Oster-atlantida, kjer sta podvržena številnim bizarnim pripetljajem. Srečata se z osamelo kabaretsko pevko Lizo, z množico stark, ki imajo v hotelu tečaj joge, z raztresenim lastnikom, ki se kar nenadno pojavlja na različnih koncih hotela. Nomada, ki očitno neumorno potujeta po svetu in obiskujeta različne hotele, a se v nobenem zares ne ustalita. Stvari se zapletejo, ko se Joco spusti v razmerje s kabaretsko pevko Lizo in začne omahovati med tem, če naj nadaljuje potovanje ali ostane v hotelu. A kmalu se izkaže, da je tudi Liza del nomadskega klana, ki na koncu razstreli hotel. Avtorica je v tekst umestila tudi precej nemških besednih zvez in tako dogajanje prostorsko jasno umestila s pomočjo jezikovnih sredstev, hkrati pa doprinesla k pustolovskemu vzdušju potovanja skozi avstrijske Alpe.


Taja Lesjak-Šilak (UDELEŽENKA) / Foto: Jakob Jurkošek
Sledila je drama, ki ji avtor Matjaž Brulc (zaenkrat) še ni namenil naslova. Gospa, umetnik in kritik se znajdejo v galeriji pred umetnikovo sliko, ki jo je kritik označil za vrhunsko umetnino. Gospa je nad njegovo oceno zgrožena, saj se ji zdi, da je slika, ki prikazuje idealizirane pokrajine, nasičene z estetskimi elementi, laž – umetnost bi morala upodabljati tovarne, da bi se približala realnosti. Umetnik in kritik poskušata na vse možne načine njene argumente zavrniti, a ko se izkaže, da je gospa žena znanega slikarja in profesorja na likovni akademiji, se stvar obrne – kritik se ji začne prilizovati. Avtor se tako v tekstu poigrava z vprašanji bistva in namena umetnosti ter se tako izprašuje, komu je ta zares namenjena.

Cirkus Taje Lesjak-Šilak je nekakšna družinska drama, v kateri protagonistka Ajda poskuša razrešiti konflikte z mamo in ljubimcem. Devetnajstletna Ajda je zanosila z učiteljem risanja. Ko ji ta da jasno vedeti, da za njo in otroka ne bo poskrbel, saj se namerava z ženo preseliti v tujino, jo to popolnoma stre, za nameček pa še njena versko fanatična mati v smeteh najde test nosečnosti in jo obtoži kršitve zoper moralo ter ji da jasno vedeti, naj se ne vrača domov, če se ne odloči otroka obdržati. A Ajda se vseeno odpravi v bolnišnico. Po oceni žirije bi besedilo lahko bilo iztočnica za kak daljši tekst, saj je v tako zgoščeni obliki težko izpisati zgodbo, ki bi potrebovala še nekaj preobratov, da se zaokroži.

Urša Arnšek v Poslednjem kriku postopoma razkriva tragedijo, ki se je zgodila v pustni noči. Skupina maškar se v jutru po pustni zabavi znajde v bolnišnici, saj je ena izmed njihovih prijateljic tekom noči doživela nesrečo z motorjem. V čakalnici se pojavi njen duh in jih začne ogovarjati. Vdor elementa nadnaravnega v realistično situacijo še dodatno podkrepi mračno atmosfero, h kateri so že izrazito pripomogli od divje noči obrabljeni pustni kostumi.

V drami Sare Horžen Točno opoldne se v živalskem vrtu spopadeta dve čarovnici, učiteljica in vajenka, ki spreminjata politike v opice. Ko vajenki poskus transformacije spodleti, se konflikt med njima preusmeri na osebno raven. Vajenka je odkrila, da je učiteljica njeno mamo, ki je nekoč vodila čarovniško stranko, s pomočjo satanističnega kulta, v katerem je sodelovala, izpodrinila in prevzela njeno mesto. Tako se vajenka sklene maščevati in učiteljico spremeni v lahkoživko. Tako ta zase prevzame »idealno« podobo, saj je zmeraj govorila, da je politika kurba, kot ironično pripomni vajenka. Kljub opazki žirije, da je tekst napisan na način konverzacijske drame, saj so vse stvari izrečene v času okrog odločilnega trenutka, točno opoldne, je besedilo napisano na igriv in humoren način, kar ga kljub odsotnosti situacijskih akcij preveva z napetostjo.


Miranda Trnjanin, Nika Korenjak, Gregor Prah (igralci) / Foto: Jakob Jurkošek
Teksti, nastali tekom druge delavnice Instant drama vsekakor niso končni izdelki – kratka besedila so zgolj osnovni material, ki še potrebuje oblikovanje, to so morda samo fragmenti nekoč obsežnejšega dramskega besedila. Avtorji bodo v okviru delavnic imeli možnost svoja besedila nadgrajevati in jih postopoma razvijati do željenega rezultata. Temu naklonjena je bila tudi tokratna žirija – piscem ni namenjala samo pohval, ampak predvsem napotke, kako lahko besedila izboljšajo, teksti pa so hkrati bili podvrženi natančni teoretski analizi tako na vsebinski kot na jezikovni ravni. Kljub preciznemu vpogledu v nastale dramske prizore je žirija imela težave z izborom zmagovalca, saj je precej neprikladno izbirati najkvalitetnejšo delo izmed del, ki so še v nastajanju. Tako je pred razglasitvijo zmagovalca poudarila, da so se odločili izbrati delo, za katero se jim zdi, da nosi v sebi največji potencial. Tega so prepoznali v drami Sare Horžen Točno opoldne, ki je navdušila z duhovitostjo replik v prepiru med dvema čarovnicama, in jo tako uvrstili v naslednji krog, iz katerega bodo štiri besedila, ki so z gledališko dramskega vidika najizvirnejša, odrsko uprizorjena v gledališču Glej.