Pogovor z ustvarjalko, ki odpira vrata čutnosti, ljubezni, sovraštvu, moči, ranljivosti, samoti, vztrajnosti in pogumu, ter z žensko, ki zna dati pomen besedam: »zbogom, red prisiljenih manir« ...

Praizvedba baleta Romeo in Julija v SNG Maribor je popolnoma avtorski koncept solistke mariborskega Baleta, koreografinje Baleta, Opere in Drame SNG Maribor, Valentine Turcu.

Valentina interpretira vsebino Shakespearove in Prokofjeve zgodovinske umetniške mojstrovine na svojstven način in jo sodobno oplemeniti. Stremi k zlitju vseh gledaliških elementov v eno. Preobraža baletni jezik, hkrati integrira dramsko igro, sledi notranjemu občutju, pri čemer se zliva z besedilom drame in z glasbo baleta.

Koncept uprizoritve ohranja portret večne ljubezni, ki je bila žrtvovana zaradi sovraštva okolja in neusmiljenih medsebojnih odnosov. Baletni ustvarjalki Valentini Turcu sta Prokofjeva glasba in Shakespearova drama idealni sopotnici za uresničitev vizije, ki reducira vseobsegajoče glasbene in dramaturške okraske, morebitne stranpoti ter ostane naravnana na celovitost bistva same zgodbe. Dinamično sopostavlja ljubezen, moč, strast, drznost, pogum, čutnost, ekstremnost, ranljivost, ekspresivnost teles ter jih zavije v njej lastno estetiko in dramski konflikt.

Drzne si preskočiti kneza Verone, smrt Mercutia izloči iz partiture. Predolgo traja, diši patetično in zmeraj ustavi predstavo po nepotrebnem. V knjigi Romeo ubije Tybalta neposredno po poroki. Zakaj balet ne bi reagiral hitro in neposredno? Čeprav prečrta nekaj izmišljenih Julijinih prijateljic, ki jih vsepovsod po svetu veliki ansambli zelo pogosto dodajajo, raje Tybaltu doda ljubimko, ker vidi možnost, da mu s spremljevalko artikulira problematiko mračnega in konfliktnega karakterja. S tem konstruira prostor, v katerem lahko zgolj en psihotik v adrenalinu ubije človeka.
Valentina izbira funkcionalnost, izogiba se balkonu in konvencionalni scenografiji, ilustrativnim gestam in prenapihnjenim rokavom, čeprav ne more mimo šarmantnega baletnega divertismana, ki absolutno ni povezan s knjigo, a ohranja primarno baletno estetiko.

Potrebuje sončno nedeljsko jutro, cerkev, poroko in trg! Zato si avtorica po vzoru vseh dosedanjih klasičnih koreografov izmisli kolombine, harlekine in muzikante. S tem Mercutiu nalepi jezdece sanj in lovce iluzij. Skozi predstavo, po inspiraciji mnogih Shakespearovih dram in tragedij, riše senčne podobe, slutnje smrti in prisluškovanja.

Avtorica vidi Lorda in Lady Capulet kot dve zelo močni vlogi. Pater Lorenzo in pestunja sta kontrapunkt v svoji umirjenosti, skoraj nevidnosti in minimalizmu. Valentina ima rada kontraste in scene dvobojev ter nenehno razmišlja o tem: »Kako je življenje praznik in kako smo obdarjeni z neverjetnim darom, da lahko živimo in ustvarjamo to, kar ljubimo.«

Lik Romea kljub romantičnemu značaju izriše nepovršinsko. »Romeo je mlad moški globokih emocij in strasti. Njegova širina, zrelost in humanost so plemenite, prelepe in determinirane.« Tudi Juliji ob krhkosti in otroški lahkotnosti vnese »stanje bitja, ki v eni predstavi ostari za štirideset let, ubije vse svoje strahove in demone, preda svoje celotno srce ljubezni, ima neskončno moč, strast, pogum in odločnost ter ne dovoli, da bi okolje z njo manipuliralo«.

Okolje, ki ima vtis na Julijo, predstavljajo njeni starši in sistem, ki jo prisilijo, da zrežira lastno smrt, kar posledično spremeni celotno usodo vseh prisotnih.

Valentina je ženska, ki čuti in ustvarja na drugačen način. Ker je ženska. Kot ženska doživlja svet drugače in sama pravi: »Vsi iščemo ljubezen in neskončnost in zato se mi zdi, da nas Romeo in Julija že več kot 400 let navdihujeta, vznemirjata in vabita v enost.«

Izvirna kreacija baleta Romeo in Julija je živ organizem, kjer je avtorica postavljena v vlogo skladatelja, ki za vsakega instrumentalista posebej napiše part, ki skupaj tvori trdno in brezčasno suito. Stvaritev črpa iz ikonografskih renesančnih slik in arhitekture, a ji hkrati vdihne strast in ljubezen, ki sta esenca vsega.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)