Intervju z režiserjem, s scenografom in z oblikovalcem luči opere Carmen.

Že nekajkrat v svoji karieri ste kot režiser, scenograf in oblikovalec luči sodelovali pri uprizoritvi opere Carmen. Po čem se bo mariborska postavitev razlikovala na primer od vaše postavitve Carmen v Šanghaju (2012)? Kaj naredi to uprizoritev zanimivo in posebno?

Mariborska postavitev je popolnoma drugačna od postavitve v Šanghaju, saj že v pogledu na oder najdemo razlike. Postavitev v Mariboru je natančno izdelana in lahkotno koncipirana ter je osredotočena na minimalno, kar potrebujemo, da uprizorimo zgodbo.

Nekateri režijski detajli so seveda novi in jih je težko strniti na eno mesto. Zaključek opere je koncipiran na novo, je čisto nova ideja, ki je pri prejšnjih uprizoritvah še nisem uporabil.
Druga novost pri mariborski uprizoritvi je videoprojekcija v ozadju, ki vizualno podaljša idejo o mestu in se hkrati združi s posameznimi premikajočimi se elementi. To je kot baročni princip, neobarok, ki ga ustvarimo s projekcijo v ozadju, princip kina, ki ga želim postaviti na oder, ter »okvirji«, ki so postavljeni na odru in dajejo možnost bližjega vpogleda.

Novo v tej produkciji je tudi to, da smo vključili balet, s katerim želimo delu vnesti tudi poezijo in neko drugo dimenzijo. V Šanghaju smo imeli balet le v drugem dejanju, v gostilni Lillasa Pastie, ampak ta žal ni bil najboljši. V Mariboru pa smo dodali balet na več mest, in sicer v gostilno Lillasa Pastie, na začetek tretjega dejanja ter v odsek Aragonese, ki ga bo plesalo 12 plesalcev.

V to postavitev je vključenega tudi nekoliko več humorja; v Šanghaju tega humorja ni bilo toliko, saj poslušalci ne poznajo opere Carmen tako, kot je ta poznana v našem okolju. Začetek je kot nekakšna »opereta«, ki se razvije v tragedijo. Na začetku so v gručo združene hrupne ženske, dogajanje se iz dejanja v dejanje le še stopnjuje v končno tragedijo.

Tudi kostumi so novi, so zmes vsega, kar je pravzaprav precej zahtevno, saj je vedno potrebno najti primerno količino vsega. V le treh mesecih smo naredili novo produkcijo in ta hitrost je meni pravzaprav všeč, jaz rad delam na ta način.

Kako razumete Carmen in kaj je po vašem mnenju njena najpomembnejša značajska lastnost?

Carmen je oseba, ki je nihče ne more ukrotiti, ne priznava pravil, voditeljev, ne verjame v nič, razen morda v naključne karte, v usodo. Išče absolutno svobodo, ki je ni mogoče kupiti ali prodati, je upornica proti vsaki nadvladi ali redu, ki zmanjšuje človeško dostojanstvo. Carmen simbolizira svobodo, užitke, je zelo strastna. Je morilka, tatica, prevarantka. Je nomadka, praznoverna ženska, ki hoče Don Joséja spremeniti v lopova, ki se ne pokorava pravilom, ki je divji in svoboden tam preko v gorah.

Kako boste to značajsko lastnost v svoji režiji postavili v ospredje?

Poudarjeno bo nasprotje med podrejenimi in nadrejenimi situacijami. Te bodo v središču, zaznamovane, še bolj bo poudarjena svoboda, da bo Carmen videti kot še večja upornica. Tudi prepovedane stvari, kot so kajenje ali naklonjenost številnim moškim itn., bodo še krepile to idejo.

Zanimajo me odnosi med ljudmi; dogajanje na odru mora poudariti te odnose med močjo, ljubeznijo, privlačnostjo, poželenjem, odvratnostjo, nasiljem, ljubosumjem, zavistjo, sadizmom, nežnostjo, nedolžnostjo, denarjem …

Kakšno je vaše mnenje o odnosu med Carmen in Don Joséjem ter o odnosu med Carmen in drugimi moškimi?

Carmen ima zelo različne razloge, da vstopa v svet moških – zaradi lepote nekaterih moških, v katere se občasno zaljubi (npr. Don José), ali zaradi moči in denarja drugih (Zuniga), a tudi zato, da bi pridobila informacije za tihotapce. Svoje čare izmenjuje za informacije, je neke vrste bohemska Mata Hari.

Odnos med njo in Don Joséjem se že začne z nesporazumom – on gradi na materinskem modelu: družina, cerkev, dom, a Carmen nima očeta in matere, nima države ali vere. Poskusili bomo predstaviti in še povečati nasprotje med Don Joséjem in Carmen. Don José je bedak, zaslepljen s svojim mačističnim kompleksom, nesvoboden, sebičen, ne more pobegniti ali se upreti vsiljenim ukazom; primer tega je klic trobent v drugem dejanju. Carmen pa noče ničesar drugega, kot biti svobodna in početi, kar hoče.

Kateri je po vašem mnenju najzanimivejši vidik opere Carmen oziroma kaj vam je pri tej operi najbolj všeč?

Fascinantni so svetovi, ki jih spoznamo v operi, vsak s svojimi značilnostmi, pravili in vrednotami, ter seveda odnosi med njimi in njihovo prepletanje. Svetov je kar pet – svet vojakov, svet tihotapcev, svet bikoborcev, svet delavk v tovarni in svet gostilne Lillasa Pastie, kjer se vsi ti svetovi srečujejo in se lahko vsak sreča z drugimi – Zuniga, Dancairo, Remendado, Escamillo, Don José, Carmen …

Osebe imajo negativen karakter in svet pri Lillasa Pastii je tisti, ki je povezava med vsemi. Zanimivo pa je, da se mi z osebami težko identificiramo, a nas ta opera kljub temu privlači. Zakaj nas privlači, pa je v bistvu čarovnija, alkimija, glasba je fantastična. Skrivnost je ravno v tem, da je sama opera kljub vsej negativnosti izredno privlačna.



Iz gledališkega lista uprizoritve