V SNG Operi Maribor boste čez nekaj tednov režirali Verdijevo opero Rigoletto. Kaj boste doprinesli k tej produkciji?

Z  Williamom Orlandom, s scenografom in kostumografom, sva hotela ustvariti nekaj drugačnega in poskušala poiskati sodoben pristop k operi Rigoletto. Mislim, da je Verdi opero Rigoletto napisal zelo dobro, saj mu je uspelo ustvariti zelo dobro opisane like, ki jih lahko transponiraš v katerikoli čas. Zato sva se z Williamom odločila da je ne postaviva na v Mantovo, ampak jo posodobiva in približava našemu času.

Kako ste opero Rigoletto posodobili? Na kakšen način?

Situacija na dvoru ni nič kaj drugačna od sodobnih stanj v družbi, kjer imamo mafijo, bolje rečeno rusko mafijo. Naša uprizoritev je bolj podobna ruski mafiji, v kateri imamo nekoga, ki je glavni (Patrone), vsi ostali okrog njega pa mu morajo biti zvesti, če hočejo napredovati v tej organizaciji. Te organizacije so popolnoma moške, podobne vojaškemu načinu hierarhije, kjer napreduješ in si gradiš kariero le z umori in različnimi kriminalnimi dejanji. Opazili smo veliko vzporednic med situacijami na dvoru v Mantovi iz srednjega veka in sodobno mafijsko organizirano družbo, ki jo prikazujemo.

Kako ste obravnavali lik Rigoletta, v pogledu na Rigolettov raznolik značaj, ki je v vsakem izmed dejanj opere drugačen?

Lik Rigoletta je povsem enak. Pri likih nisem ničesar spreminjal. Predstava je popolnoma zvesta besedilu in zlasti likom. Rigoletto je moški, ki je razdvojen med služenjem svojemu šefu, mantovskemu vojvodi, in svojim zasebnim življenjem, ki ga poskuša skriti pred dvorom, ker se zaveda, da so ljudje na dvoru brez vesti in ubijejo ali posilijo kogarkoli želijo. Zato želi zaščititi svojo hči in jo skriti pred tem svetom, ampak mu ne uspe in na koncu izgubi tisto, kar mu je najpomembnejše v življenju.

Katera izmed scen v operi Rigoletto je za vas osrednja oz. vam je najljubša?

Mislim, da je najbolj ganljiva in osrednja tista scena, v kateri mu odvzamejo in posilijo hči, Rigoletto prosi vojvodo in celoten dvor oz. člane mafije za usmiljenje in vračilo njegove hčere. Verdijeva glasba je v tej sceni zelo čustvena in seže zelo globoko, kar je po mojem mnenju bistvo opere.

Ali gre v tem primeru za lik Rigoletta, ki pokaže drugo plat svojega raznolikega značaja, kot so na primer čustva očeta do svoje hčere?

Ne, ne gre za ljubečega očeta. Rigoletto je v tem primeru nekdo, ki izstopi iz te družbe in pokaže čustva. Prav tako v tem primeru ni pomembna hči, ampak so pomembna trenutno izbruhnjena čustva v moškem svetu, kjer je govora samo o avtomobilih, seksu in ženskah.

Svet brez čustev.
Ta čustven moment je v primerjavi s hladnim in z brutalnim »mačo svetom« zelo močen kontrast. Ta kontrast naredi v operi močan teatralni moment.

Kako obravnavate prekletstvo, ki ga grof Monterone izreče nad Rigolettom v prvem dejanju in je prisotno skozi celotno opero?

V svetu mafije obstajajo različna pravila, kot je prekletstvo. To prekletstvo je bilo prisotno tudi v italijanski kulturi, kasneje pa ga je prevzela moderna družba.
Prekletstvo je močnejše kot fizično nasilje. To je v določenih družbah nekaj arhaičnega, staromodnega in tradicionalnega. Je zelo močan znak, ki se prenaša skozi celotno predstavo od začetka do konca. To prekletstvo je na koncu tudi zadoščeno s smrtjo njegove hčerke.

Na kaj ste pri tej produkciji najbolj ponosni?

Ponosnega me dela to, da smo lahko predstavili zgodbo v drugačnem vizualnem kontekstu, hkrati pa ostali zvesti besedilu in glasbi. V operi smo uporabili svež in drugačen pristop, nič pa ni v protislovju z Viktorjem Hugojem, Verdijem in libretom kot takim. Vedno, ko ustvarjam posodobljene produkcije, lahko opazite, da igralci igrajo bolj svobodno in naravno, če se ne morejo skriti za zgodovinskimi kostumi, ki jih popolnoma prekrijejo kot velike vreče, v katerih popolnoma izginejo. V ta namen postanejo predstave bolj žive, opera oz. gledališče pa bolj sodobno in manj zgodovinsko.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)