Tina Kosi, 8. 10. 2010

Pogovor z režiserjem uprizoritve Luko Martinom Škofom

Slovensko ljudsko gledališče Celje: Anton Tomaž Linhart, ŽUPANOVA MICKA, premiera 8. oktober 2010, režiser Luka Martin Škof.

Županova Micka / foto Jaka Babnik

Za boljšo integracijo je potreben pogum ter močna ljubezen in iskrenost do gledališča in igralcev. In seveda jasna vizija.

  • Pogovor z režiserjem uprizoritve Luko Martinom Škofom

Že kot študent IV. letnika gledališke režije si se začel resneje ukvarjati z domačimi dramskimi teksti; prvi je bil izjemno uspešna akademijska diplomska produkcija Strniševe Driade (2007), nato si v  SLG Celje režiral Triko Milana Jesiha (2009) na Odrupododrom, v tej sezoni pa si pri nas režiral še slovensko klasiko – Linhartovo Županovo Micko. Od kod tvoj poseben interes za režiranje tekstov domačih avtorjev že ob samem začetku tvoje profesionalne kariere?

Morda gre, bolj kot za resen interes, za usodno privlačnost, ki me je povezala s slovenskimi avtorji, in zato ni naključje, da sem se z zgoraj omenjenimi umetniki dobro ujel, seveda preko njihovih del. Jesiha sem spoznal že na akademiji, kjer smo v drugem letniku v režiji treh uprizorili Grenke sadeže pravice in sem se takrat zasvojil z Jesihovim ludizmom, ki v dotični predlogi najbolj izstopa in je tudi v Trikoju esenca uprizoritve. Ta umetniška zvrst je unikatna v svetovnem merilu in tudi to je dejavnik, ki je vplival na mojo odločitev, da bom režiral Triko. Strniša mi je bil do četrtega letnika akademije popolna neznanka. Driada, ki je pravzaprav radijska igra, vsebuje zelo specifične lokalne elemente (park Tivoli, Jakopiča, tudi samega Strnišo – Slovenca, tragično vpetega v slovensko povojno zgodovino) in hkrati nek espri slovenstva, ki je težko racionalno ujemljiv. V tej predlogi pa je dojemljiv, predvsem na duševni ravni. Zelo se začuti manjvrednostni kompleks in obrambni mehanizem, ki se sproža iz tega kompleksa, ko se njegovi nosilci (malomeščani, zavoženi umetniki, politbirojevci in zatrti znanstveniki) v tekstu soočijo z nadnaravno Driado. Za konec moram priznati, da ob že omenjenih avtorjih nekako slepo spoštujem še Daneta Zajca, čigar dela bom zagotovo režiral, do drugih, morda sodobnejših avtorjev slovenskega porekla, pa ne gojim pretiranega zaupanja. Morda tudi zato, ker jih vseh ne poznam.

Linhart s svojo Županovo Micko mi predstavlja svojevrsten izziv. S svojo preprostostjo mi odpira možnost, da se bolj avtorsko, drzneje izrazim in da Slovencem postavim zrcalo ter obenem rešitev, to je optimizem!

Ali je zate kot za režiserja bolj obremenjujoče režirati znana slovenska dramska besedila priznanih avtorjev, ki so bila že večkrat uprizorjena, kot sodobna, še neuprizorjena besedila mladih avtorjev tvoje generacije?

Ja, obremenjujoče se mi zdi brskati po arzenalu slovenskih klasikov in v njih iskati smisel, ki po mojem temelji na potrebah sodobnega človeka. Povezovanje starega z novim zahteva dodaten razmislek, čas, ki bi prav prišel v snovanju novih idej in nemalokrat se zgodi (tudi meni), da tekst, kljub svoji uprizoritveni nadgradnji, ki hoče biti aktualna, zazveni staromodno, preveč brezčasno, hkrati pa je jasno, da si prizadeva pridobiti sodobnega gledalca in izzvati neke reakcije. Skratka pogrešam sodobne tekste moje generacije, s katero bi na tak ali drugačen način skupaj soustvarjali gledališče moje generacije in naših zanamcev. Podoba tega gledališča je skrita v prihodnosti. In če so pretekli avtorji za dosego vizij morali pogledati naprej, je nujno, da tudi mi gledamo naprej – torej brskamo po prihodnosti.

Na AGRFT si režiral nekaj produkcij, delal si tudi v več institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih in zavodih. V čem so po tvojem mnenju prednosti oz. slabosti dela znotraj institucij? Ali je bilo povabilo za režije v institucijah takoj po zaključku študija pomembna odskočna deska za tvoja kariero?


Prednosti so zagotovo obilna sredstva, ki jih lahko, če le hoče, institucija nameni  posameznemu projektu. S tem mi je prihranjeno veliko odvečnega, a vendarle pomembnega dela za proces nastajanja predstave. Moji kreativnosti je zagotovljena večja svoboda. S problemi produkcije sem se doslej srečeval v manjših zavodih ali društvih in najbrž je to moj osebni problem, saj si situacij ponavadi nisem olajševal, temveč sem si prizadeval, da bi projekt izgledal kar se da »bogato«. Smiselna se mi zdi vsakršna investicija v umetnost, v njeno nenehno posodabljanje in večina institucij se zaveda tega pomena, vendarle pa so še vedno nekoliko omejena z »ziheraškimi« postopki, ki kljub ubrani upravi in tehničnemu osebju včasih kak projekt zatrejo na stopnji, ko bi se lahko še veliko bolje razvil. V tem primeru se mi neinstitucionalna produkcija ponuja kot alternativa, saj ni ujeta v začarani krog repertoarnega gledališča z abonenti s konzervativnimi pričakovanji. In velike svetovne alternativne skupine dokazujejo, da je možno zbrati kar nekaj denarja in izvesti velike projekte, ki nemalokrat zagotavljajo komercialni minimum, kljub naprednejši viziji in sodobnejšim izraznim postopkom.

Povabilo je zagotovo priložnost, ki jo moraš dobro izkoristiti, saj so premiere v hišah obiskane in si opažen. Če delaš dobro, boš z vso pravico lahko pričakoval nova povabila. Hvaležen sem danim priložnostim, dejstvo pa je, da diplomska predstava pomeni prvo odskočno desko. Če si pri tem uspešen, seveda.

Triko Milana Jesiha je bila ena tvojih prvih režij. Ali sistem poučevanja režije na AGRFT nudi študentu dovolj osnovnega znanja za takojšen pričetek dela znotraj profesionalnih gledališč? Kakšni so bili tvoji občutki med režiranjem predstave Triko v SLG Celje in kako si se ujel z igralci različnih generacij? Ali si imel težave s tremo, obvladovanjem situacije v času študija?

Odgovor na prvo vprašanje bi bil ja in ne. Nekateri profesorji iščejo v študentih zelo avtorski pristop in poudarjajo kreativnost v vseh fazah nastajanja predstave. S tem mislim tudi na avtorsko zasnovo konteksta, ki ne vključuje nujno že napisan tekst. Torej težijo k postdramskemu gledališču, kar se mi zdi fantastično. Vprašanje pa je, koliko so s tem študijem pripravljeni na institucije, ki velikokrat prisegajo na preverjen repertoar, ki je lahko izvedljiv v najkrajšem možnem času in skoraj ne prenese eksperimentalnih procesov dela. Tem študentom mogoče manjkajo osnovne obrtniške veščine branja teksta, uprizoritvenih tehnik znotraj dramskega gledališča, samozavest pred igralci itd. Vendar veščine niso lahko privzgojene, temveč so stvar kombinacije talenta in načina pedagoškega podajanja. Moj profesor Dušan Mlakar in še prej asistent Sašo Jurcer sta mi zagotovo predala veliko lastnih izkušenj, medtem ko se o samih konceptih in mojem kreativnem svetu nismo toliko pogovarjali. Smer mi je bila prepuščena, v kolikor sem se gibal znotraj tekstualnega gledališča. Pri postopku mi je predvsem Dušan stal ob strani in me kritično vodil skozenj. Njegovo pravilo je zagotovo »manj je več«, nikoli pa ni trdil, da se pravila ne da zrušiti. Mislim, da ne obstaja recept, ki bi študenta prilagodil instituciji, ker se bodo spreminjale, in se tudi že spreminjajo, in kaj kmalu jih bodo študentje spreminjali sami. Za boljšo integracijo je potreben pogum ter močna ljubezen in iskrenost do gledališča in igralcev. In seveda jasna vizija.

Izkušnje med delanjem Trikoja so bile fantastične, ker sem z Jesihovim ludizmom tvoril zelo erotično sintezo in s tem po moje privlačil tudi igralce, ki so se kljub težavnosti teksta odlično odzvali. Šlo je za popolno ekstazo. Takrat, ko sem ustvarjal predstavo, sem si gledališče predstavljal tako, kot ga je na neki način izzval Milan.

Težave s tremo imam še danes, ker zmeraj predpostavljam, da bodo igralci vseh generacij pričakovali od mene posebno pozicijo modrosti, visoko moralo itd. Vendar pa se trema razblini takoj, ko začnemo s konkretnim delom, ko za negativne misli, povezane s strahom, ni več časa.

Kaj so ti pomenile udeležbe na festivalih (Triko je gostoval na Borštnikovem srečanju, festivalu SKUP na Ptuju, festivalu komornih gledališč v Kikindi in na festivalu Zlati lev v Umagu)?

Zagotovo obiski festivalov pomenijo posebno nagrado, četudi v končni fazi predstava ni nagrajena. Če ne drugega, moje delo in delo vseh sodelavcev pri projektu dobi resno potrditev. Gre za resno motivacijo.

S klasičnimi teksti si se v preteklosti že spopadel, npr. z Goldonijevo Nenavadno prigodo v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Prva slovenska komedija Linhartova Županova Micka je bila na slovenskih odrih že velikokrat uprizorjena. V čem je aktualnost tega teksta in uprizoritve danes?

Hm ... Začel bom drugače. Recimo, da sem se odločil, kljub vsesplošni depresiji in pesimizmu, ki danes svetu in s tem človeštvu pripisujejo katastrofičen konec, verjeti, da obstaja gledališče, ki lahko izboljšuje svet. In da sem jaz medij, preko katerega bog ali pozitivna energija vpliva na igralce, ki v eni uri dvajset s svojo sposobnostjo utelešenja dobrega posredujejo pozitivno energijo gledalcem in jih s tem duševno bogatijo, bodrijo opogumljajo in krepijo njihovo vero v boljši svet. Pod aktualno skratka smatram vsako temo, ki na neki način opravlja s človeškim egom. V prihodnosti vojn v klasičnem smislu ne bo več, ampak bo razširjena vojna proti egu, ki živi v vsakem sleherniku. Če je ego negativna plat v človeku, govorim o vojni proti negativnemu. In dokler se ukvarjam z Županovo Micko, ne morem mimo vseh potencialno nevarnih negativnih vzgibov naših nastopajočih. Nikomur ne spregledam zlih namenov, to je moja pozicija, in hkrati nikogar ne obsojam do konca, ker je odpuščanje bistvena kvaliteta. Pohlep po denarju, bolesten strah pred novim, histerična čustva (zaljubljenost, jeza), razuzdano brezbrižje. S temi egocentričnimi lastnostmi bomo v naši Micki na komičen način razčistili in s tem odprli kanale za dotok pozitivnega. Recimo, da bo imela predstava srečen konec za vse. Mogoče tudi za Micko.

 
Povezave:

- Več o predstavi
- Luka Martin Škof na Repu
- Luka Martin Škof na Geslu
- Fotogalerija na SiGledal  

Anton Tomaž Linhart, Gledališče Celje, Luka Martin Škof

Povezani dogodki

Tina Kosi, 18. 9. 2009
Samica človeške vrste
Tina Kosi, 22. 9. 2017
Erazem in potepuh