Pogovor s tujino: Michal Babiak

Od kot vam znanstvo s slovensko kulturo?

Sem Slovak, rojen v Vojvodini, kjer sem živel do začetka vojne leta 1991. Slovenski teater sem tako spoznaval na Sterijinem pozorju, kjer smo vsako leto čakali, kaj si bodo spet izmislili ti Slovenci. Ponujali so avantgardno, provokativno gledališče; na nivoju dramskih tekstov, režijskih pristopov, dramaturških pristopov, inscenacije same… Tako, da je za mene slovenski teater že v času Jugoslavije predstavljal neko ljubezen in fascinacijo. Ko sem prišel na Slovaško sem bil šokiran nad dejstvom, da tam slovenskega gledališča in dramatike sploh ne poznajo. Od 1971 do 2005, ko sem jaz uprizoril Moederdorferjevo dramo Mamica je umrla dvakrat, so igrali samo neko Šeligovo dramo. Poleg tega ni nihče ne bral ne prevajal slovenske dramatike.

Ker sem interni dramaturg in režiser v našem gledališču, sem sklenil, da je to dejstvo skoraj nesramnost in začel snovati program seznanjanja naše publike s slovenskim kulturnim prostorom. Tako je prišel najprej Moederndorfer, pa moj prihod v Kranj, povabilo Tine Kosi za režijo v Celju (Moj ata socialistični kulak)… Tako se je počasi moja vpetost v tukajšnji gledališki svet razširjala. Posledično so se zgodile vse te lepe vezi, ki so rezultirale v Tednu slovenske drame pri nas v Trnavi, katerega bomo imeli tudi letos. V zadnjih letih smo gostili Celjsko, Kranjsko, MGL,  zdaj prihaja Mladinsko in spet Kranjsko gledališče.  Očitno se je res nekaj spremenilo, ker je letos, neodvisno od mene, v našem Narodnem gledališču v Bratislavi gostovala Drama z Edvardom drugim.

Na kakšen način lahko naše gledališče oplaja slovaško?

Našem lahko da pomembne iniciative. Pri nas je  gledališče (in tudi dramatika) zašlo v vakuum, ko ne ve točno, kaj naj samo s sabo, kam naj gre, preposto,ker ne ve, kje je. Do leta 1968 je slovaško in češko gledališče dokaj suvereno šlo svojo pot, potem pa se ta iniciativa, s prihodom Rusov neha – umetno se inkorporira sovjetski soc-realistični sistem. To traja vse do konca devetdesetih. Zaradi izpada kontinuitete trpijo tako ustvarjalci, kot publika, ki ni sposobna dojemati sodobne predstave, recimo Ravenhilla. Slovenski teater govori o stvareh, ki so aktualne danes, na način, ki ga naša publika lahko občuti…

Kot zanimivost: Že enajst let nimamo več festivala profesionalnih gledališč, približno isto časa nimamo niti Tedna slovaške drame.

Kje pa so vaši sodobni dramski avtorji?

Problem imajo z artikulacijo; ali želijo z modeli šestdesetih let zaobjeti probleme modernega, zahodnega sveta, ki se na Slovaškem čutijo ali pa so to mladi pisci, ki želijo pisati o danes, a nimajo orodja in publike. Nastopajo s pozo iz Cesarjevih novih oblačil; kdo reče, da to ni super, je nor.

Kako na nastali položaj reagira kritika?

Največ je stare generacije, ki je že davno preživeta v svojem razmišljanju in izražanju. Mlada generacija bi želela govoriti sodoben jezik, pa nima orodja – kriv je katastrofalen sistem akademskega izobraževanja. Tukaj je še srednja generacija, ki zaznava gledališče na nivoju dramskega teksta. Ne obstaja izobražen kritik, ki bi znal opisati in interpretirati hkrati.

Imate kar dve Akademiji. Kakšna je njuna funkcija in gre krivce iskati tudi v izobraževalnem sistemu?

Da; na žalost se tukaj katarza še ni zgodila. Profesorji, poleg tega, da niso šli v korak s časom, svojega dela ne jemljejo resno.

Se na Akademijah poučuje dramsko pisanje?

Da. A spet profesorji ne učijo študentov tehnik, uporabe različnih orodji pri pisanju. In redki so, ki imajo toliko talenta in potrpljenja, ki uspejo.

Kakšna je zastopanost mladih avtorjev na repertoarjih profesionalnih gledališč?

Težko jih najdete, če pa že so, se težko dolgo obdržijo. Toliko so ekstravagantni, da nimajo publike.

Kdo pa so pisci, ki vseeno pritegnejo občinstvo. In kdo pritegne vas osebno?

Dober pisec s kontinuiteto je vsekakor Karol Horak. Njegovi teksti na specifičen, zanimiv, drugačen način govorijo o slovaški zgodovini. Treba je vedeti, da je pisanje o naši zgodovini bilo v preteklosti razumljeno kot boržuazni nacionalizem. Žal bi bil težko prevedljiv, zaradi samega konteksta.

Tudi sam ste dramatik; o čem pišete, kaj vas zanima?

Podobno kot Horaka, tudi mene zanima slovaška zgodovina in njene interpretacije. Kot nekdo živeč izven Slovaške, sem njeno zgodovino skoraj idealiziral, spoštoval… Na Slovaškem živeči Slovaki jo dojemajo kot nekaj samoumevnega in jo zelo slabo poznajo. Opažam neko Foucaltovo razvojno linijo, ki se je formirala fragmentarno, po principu slučajnosti in kdaj celo napak.

Ste torej režiser, dramaturg, dramatik (skozi pogovor se izkaže, da tudi glasbenik)… Kje so dileme pri režiranju lastnega teksta? Verjetno nujno potrebujete dramaturga?

Da. Zanašam se na fantastično dramaturginjo, s katero stalno sodelujem in ji zaupam. Drugače pa nisem patološko navezan na vsako svojo zapisano besedo.

Verjetno pa ste prej bili režiser in šele potem dramatik?

Da. Podobno kot pri vas Moederdorfer in Zupančič.

Kateri slovenski režiserji so vam blizu?

Jovanović, Mlakar, De Brea, Korun… V glavnem skoraj vse predstave, ki sem jih uspel videti ali na gostovanjih ali med časom delanje predstave v Celju…

Kje ste našli Igro s pari?

Prinesel in priporočil mi jo je Renato Jenček.

Moederndorfer pa vam svoje drame kar sam pošilja?

Da, najino poznanstvo že kar dolgo traja. Njegove drame sem režiral že trikrat. Ima veliki dar za bulvarno komedijo.

Se najde še kakšen slovensko pišoči dramatik, ki vam je ljub?

Zanimiv mi je tudi Jančar, a njegovi teksti v trenutnem slovaškem prostoru niso toliko aktualni.

Kakšne so izkušnje po sodelovanjih z avtorji, ki so tudi režiserji?

Zelo sem bil vesel, ker sta zelo odprto pristopila k projektom. Pokazala sta veliko mero razumevanja in gledališkega pristopa v smilu; Kolega bo postavljal tekst, dajmo mu pomagati!«. In zato sem jima res hvaležen. Potrebno je vedeti, da ima Slovaška zelo nizek standard, kar se tiče avtorskih pravic in vsi zahodni pisci so šokirani nad nizkim zneskom. In če ne bi bilo tega čudovitega povezovanja ljudi, bi marskikatera stvar propadla…

Omenili ste, da je slovenska dramatika zelo malo prevedena. Mislite, da se bo stanje v prihodnosti izboljšalo?

V sodelovanju s Slovensko ambasado pripravljamo prevode slovenskih dram. Publikacija je primarno namenjena študentom, dramatikom, režiserjem. To so Zupančič, Moedernodorfer, Flisar, Partljič – v glavnem slovenski živeči klasiki.

Ali bo Evropska unija res pomagala pri odpiranju meja kultur?

Tako kot z našo zgodovino, bo tu tudi veliko odvisno od slučajnosti. Še dalje bo poudarek na osebnih stikih in afinitetah.