Simona: Na prvo branje romana Gospodar muh, ki se je verjetno zgodilo nekje v študentskih letih, nimam posebej vznemirljivih spominov. Pamži, ki se znajdejo na neposeljenem otoku in se – ker je bojda to ljudem v naravi – med seboj pokoljejo. Aha ... Ok ... Razumem, pa vseeno – ne razumem. Se spomniš svojega prvega branja romana? Kaj ti je ostalo v spominu?
Vito: Ko sem prvič bral Gospodarja muh, sem imel kakih dvanajst let in osnovni milje te zgodbe mi je bil že zelo domač zaradi maničnega branja Julesa Verna ponoči z baterijo. Spominjam se dveh stvari: intenzivnega občutka GROZE in trenutka na koncu romana, ko se oficir ozre po umazanih in smrkavih otrocih. Ti so v mojih očeh skozi zgodbo bolj in bolj rastli in se neopazno spreminjali v ogromne in nevarne pošasti in so takrat, kot z zamahom čarobne paličke, spet postali smrkavci, kakršen sem bil jaz. Spomnim se, da me je to zelo fasciniralo. Ko sem torej pred nekaj leti začel razmišljati o postavitvi zgodbe na oder, so bili prav to momenti, okrog katerih sem hotel razviti delo. Soočenje s to temeljno, konkretno grozo, ki se v nas poljubno razrašča. Možnost virtualnega soočenja z najglobljimi resnicami je po mojem mnenju osnovna vloga teatra. No, nenazadnje me je zanimala možnost, kako občinstvu čimbolj približati intenzivnost doživetja, kakršno sem imel kot otrok.
Simona: Ko sem se poleti potapljala v Goldingovo antiutopijo z nalogo dramske interpretacije romana, sem postala pozorna na slikovit jezik, poetične opise destrukcije in – seveda – na tesno stkano mrežo simbolov, ki zgodbo dvigujejo na raven alegorije. Vse lepo in prav, ampak ... Dokončnost Goldingovega nihilizma, ki ga je slikovito ubesedil v citatu »človek proizvaja sovraštvo, tako kot čebela proizvaja med«, me je vedno znova ziritirala. Golding je kot član angleške kraljeve mornarice intenzivno sodeloval v morijah druge svetovne vojne in bil – logično – vse življenje zaznamovan s krivdo. Tako se mi je zdelo ključno ozavestiti kontekst (po)vojne Evrope in (predvojne) Evrope danes in razmišljati o pošastih v okviru političnih in družbenih koordinat današnjosti.
Vito: Prav ta Goldingov citat o medu in sovraštvu, ki ga navajaš, je tudi meni ob tokratnem branju padel v oči, in to kot velik izziv. Nihilizmu sem se hotel postaviti po robu predvsem s »sočutjem do junakov romana«, z možnostjo vživetja v njihove usode in grozo, s katero se soočajo, itd. To je danes že skorajda pozabljena možnost, ki jo je na svoj efektivni in paradoksalni način gledališče ponujalo vse od začetkov. Gre seveda za dokaj »psihološki« pristop, ki postane zelo zanimiv in zabaven ob ključni nalogi: narediti tako, da bodo prvaki Mladinskega, ki so po letih – roko na srce – že dokaj zreli, igrali otroke. Ta obrtna, a hkrati ključna naloga me je zelo intrigirala in se seveda nanaša na tisti trenutek, ko se smrkavci znajdejo pod pogledom oficirja, trenutka, ki me je fasciniral kot otroka.
Družbene koordinate pa bi morali smrkavci vzpostaviti sami. Vse se zgodi na tem otoku. Zunanji svet ni pomemben, ker je zgodovina konstanta nasilja. Tako pač je, in ta otok to zelo konkretno dokazuje ... Zato se mi ni zdelo nujno, da bi bilo treba zgodbo izraziteje postaviti v naš čas.
Simona: Bom pograbila tvojo misel o zgodovini kot konstanti nasilja: glede na to, da je zgodovina človeštva v resnici zgodovina moških (spomnimo, da so si Slovenke nekaj tako osnovnega, kot je volilna pravica, priborile šele leta 1946), me sploh ne čudi, da za popis (zgodovinskega) dogajanja uporabljamo glagole, kot so osvajanje, prilaščanje, uničevanje, poniževanje, podrejanje, mučenje, ubijanje, iztrebljanje ... V pošastih sem želela na to – nam tako samoumevno – perpetuacijo destrukcije pogledati z distance. Elementi narave vpeljujejo idejo ravnovesja kot »naravnega stanja sveta« – tako na družbeni kot na širši, ekološki ravni. Grozljivo se mi zdi, kako zelo je človeška pogoltnost spremenila tropske otoke – ali so luksuzni rezervati ali pa prekriti s smetmi, ki jih je naplavilo morje. Kako sam razumeš te teme v kontekstu naše družbe in predstave?
Vito: No, to so vsekakor aktualne teme našega časa. Ampak ne le našega. Lahko rečemo, da se gledališče od Ajshila do Hamerjeve ukvarja z ekologijo človekove duševnosti. Ne vidim pa pravega razloga, da bi se gledališče ukvarjalo s konkretnim ekološkim ali drugačnim moralnopolitičnim vzgajanjem. Razen mogoče v krajih, kjer ni elektrike ...
Glede dejstva, da v romanu nastopajo sami fantki, pa je najbolje, da pogledamo, kaj o tem v enem svojih intervjujev pravi Golding: »Ko sem nekega dne tako sedel na eni strani kamina, žena pa na drugi, sem ji iznenada rekel: ‚A ne bi bilo dobro napisati zgodbe o fantkih na otoku, o tem, kako bi se v resnici obnašali – upoštevajoč dejstvo, da so fantje in ne angelčki, kot jih navadno prikazujejo v otroških knjigah?‘ Rekla je, da se ji ideja zdi odlična in naj kar začnem pisati. In sem. Dekleta me, zelo razumljivo, sprašujejo, zakaj ne gre za skupino deklet, zakaj sem pisal o fantih. Ker sem bil sam nekoč fantič, jim odgovorim. Bil sem brat, oče in postal bom dedek. Nikoli pa nisem bil sestra, mati ali babica. To je en odgovor. Drugi pa je, da je skupina fantov bolj reprezentativna družba v malem, kot bi bila skupina deklet. Ne vprašajte me, zakaj, in vem, da je to grozno reči in da me bodo do pekla in nazaj preganjale vse ženske, ki zagovarjajo enakost. Ampak to nima nič z enakostjo. Mislim, da je neumno, če se ženske pretvarjajo, da so enake moškim, ker so veliko boljše, in to od nekdaj. Ampak nečesa se pa z njimi ne da narediti: ne moreš vzeti skupine deklet in jih pretopiti v nekakšno sliko civilizacije ali družbe. Sprašujejo me tudi, zakaj ni na otoku fantkov IN deklic. Torej, če bi imeli fantke in deklice, bi – glede na to, da smo, kar smo – spolnost dražestno opozarjala nase, jaz pa nisem hotel pisati o spolnosti. Zdela se mi je preveč banalna stvar za zgodbo o problemih zla in sobivanja v družbi.«
Simona: Pri prenosu romanesknosti Gospodarja muh v dramskost sem manevrirala okrog dveh temeljnih zagat, ki izhajata iz preprostega dejstva, da je gledališče live, roman pa ne. Kako ubesediti nasilje (za katero vemo, da se na odru – vsaj v svoji najbolj totalni obliki – nikoli ne zgodi zares) in kako ugledališčiti dejstvo, da odrasli igrajo otroke. Kakšen je bil tvoj proces dela?
Vito: V začetku smo vaje zastavili kot improvizacije ob temah groze, strahu, nasilja, kakor so jih na svoji koži v življenju spoznali igralci. Potem smo se natančno seznanili z zgradbo Goldingovega Gospodarja muh. Na oder smo postavili zgoščeno 15-minutno različico zgodbe. Pomagali smo si s scenarijem oziroma dialogi Brookove filmske priredbe iz leta 1964. Ta proces se mi je zdel nujen za razumevanje uprizoritve. Nato šele smo se lotili tvojega besedila ...
Simona: Trenutno vstopamo v zadnji del ustvarjalnega procesa in vse kaže, da bo v predstavi ogromno raznolikih gledaliških elementov (glasba, maske, ples, video ...), žanrov in formatov. Kakšen tip gledališča te zanima?
Vito: VSI tipi teatra me zanimajo. En sam mi ne zadošča.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)