Pogovor s koreografom Joséjem Carlosom Martínezom.
Španski koreograf in novi direktor baleta Narodne opere v Parizu José Carlos Martínez zase pravi, da je »koreograf sodobnega časa, ki se pri snovanju svojih plesnih stvaritev poslužuje klasičnega baletnega besednjaka«, in globoko verjame, da lahko le tako prispeva k ohranjanju zanimanja občinstva za klasični balet. V Ljubljano in k našemu baletnemu ansamblu se je vrnil z novo, čustveno obarvano postavitvijo kultnega klasičnega baleta Giselle, ki bo v koprodukciji med SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevim domom zagledala luč sveta na odru Gallusove dvorane.
Najprej mi dovolite, da vam čestitam ob imenovanju za direktorja baleta Narodne opere v Parizu! Bili ste prvak tega baleta, zatem ste veliko sodelovali z njim in redno ustvarjali koreografije tudi za tamkajšnjo baletno šolo (École de danse de l'Opéra national de Paris). Ste to novo, vznemirljivo prelomnico v svoji karieri pričakovali?
Hvala! Ne, tega nisem načrtoval. Operi v Parizu sem ponudil predlog za nov projekt, ki naj bi ga skupaj izvedli na tamkajšnjem odru in potem smo se veliko srečevali ter pogovarjali … vse se je dogajalo zelo počasi. Imenovanje me je seveda razveselilo in je zame velika čast, vendar obenem tudi ogromna odgovornost! Sodelovanje z baletnim ansamblom v vlogi koreografa je povsem drugačne narave in kot zunanji sodelavec si težko predstavljaš, kako baletni ansambel v resnici deluje.
Glede na to, da ste vrsto let zelo uspešno vodili španski narodni baletni ansambel v Madridu (Compañía Nacional de Danza) in na njegovem odru z inovativnim pristopom premaknili kar nekaj repertoarnih mejnikov, bržkone že kujete velike načrte in spremembe tudi za balet pariške Opere. Kako se jih boste lotili? Boste tamkajšnje ljubitelje plesa kmalu razveselili tudi s kakšno svojo koreografsko kreacijo?
Čeprav se morda sliši nenavadno, pričakujem, da bom funkcijo vodje baleta v Parizu opravljal nekoliko lažje kot v Madridu. Pariško operno-baletno gledališče ima dva ogromna ansambla, vsak ima svojega direktorja. Letno na oder postavijo približno 180 baletnih predstav! Ansambel šteje 154 plesalcev! To je, kot bi imeli dva ansambla v enem! Čaka me resnično veliko dela, ki se ga bom moral lotiti čim prej. Vsekakor pa imam tudi v Parizu namen vzpostaviti repertoarno ravnotežje med klasičnimi in modernejšimi ali zares sodobnimi baletnimi stvaritvami. Na odru Narodne opere bi rad videl več sodobnejših baletnih predstav na konicah prstov. Doslej so uprizarjali veliko klasičnega baletnega repertoarja in precej sodobnega, denimo dela koreografov, kot sta Mats Ek ali Ohad Naharin. Menim, da moramo v sodobni plesni izraz, ki prevladuje na odrih baletnih gledališč, vendarle vnesti več plesa na špicah (žarg. izraz za ples na konicah prstov, op. avt. in prev.), a ne le z neoklasičnimi stvaritvami, marveč si želim tudi sodobne plesne govorice, pri kateri pa ta hip namesto bosih nog pogrešam klasične baletne špice. Koreografiranje v Palači Garnier (Palais Garnier je namenjena baletnim predstavam pariške Narodne opere, op. avt. in prev.) kanim vsaj dve ali tri leta še pustiti ob strani. Prihodnji dve sezoni sta že začrtani, zato si bom najprej vzel čas, da dobro spoznam ansambel in se osredotočim na njegovo delovanje.
Za naš baletni ansambel ste jeseni 2020 z velikim uspehom postavili eksotično baletno pravljico Gusar. V tem turbulentnem obdobju, ki tudi za koreografa na svobodi ni nič kaj prijetno, ste se vendarle lotevali vrste zanimivih projektov. Je bil kateri od njih še posebej navdušujoč?
Urnik sem si skušal zapolniti s čim več koreografskimi zadolžitvami in postavil sem kar nekaj svojih stvaritev na odre različnih gledališč. Življenje svobodnjaka ni vselej lahko, je pa zato silno vznemirljivo. Najlepše je spoznavati vedno nove, drugačne plesalce in povsem različne ansamble, v katerih delujejo. Lani sem balet Giselle, s katerim zdaj prihajam k vam, denimo postavil v Zagrebu. Postavljati klasično baletno predstavo za tamkajšnji oder, s čisto pravim klasičnim baletnim ansamblom, je bilo zelo navdušujoče. Mislim, da nam je kar lepo uspelo. Ta hip sem v Estoniji, kjer na oder opernega in baletnega gledališča v Talinu postavljam najnovejšo produkcijo Gusarja, ki sem ga tudi tokrat popestril s kopico novih koreografskih začimb. Dodal sem mu še nov lik in si omislil tri variacije odalisk. Naneslo je, da bom Gusarja naslednje leto postavil še v Stockholmu in seveda bom tudi tam naredil nekaj čisto novega. Gledalcem bom prvič v zgodovini baletnih predstav (ali vsaj upam si misliti, da je tako) prepustil, da se sami odločijo, kakšen konec baleta jim je ljubši. Predlagal bom tri različne razplete predstave, gledalci pa bodo s pomočjo mobilnih telefonov izbrali svojega. Pričakujem, da bomo imeli vsak dan na odru povsem drugačno predstavo. Vedno in povsod skušam uresničiti svoje prepričanje, da lahko klasične baletne stvaritve na naših baletnih odrih ohranimo le tako, da jih vedno znova osvežimo s kančkom izvirne drugačnosti. Zares posebna, nova izkušnja pa je bilo zame koreografiranje plesnih vložkov za Novoletni koncert Dunajskih filharmonikov. Koreografij namreč nisem ustvarjal za oder, marveč za televizijo. Zaradi kamere, ki je plesala okrog plesalcev, sem lahko gledalcu razkrival veliko dodatnih koreografskih fines, a s tem tudi spreminjal njegovo zaznavanje svoje stvaritve v celoti. Ker so plesalci namesto na odru plesali na kamnitih tleh, vrtu, travi …, je bilo treba koreografijo nenehno spreminjati in prilagajati tudi med samim snemanjem. Za koreografa sodelovanje pri tako velikem projektu ni lahka naloga, vendar je vsekakor zelo dragocena. Sedaj, ko sem postal umetniški vodja pariškega baletnega ansambla, bom moral svoje nomadsko življenje in koreografiranje za druge ansamble počasi končati. Pariški balet me potrebuje, zato se bom moral z vsemi silami osredotočiti nanj.
Poleg snovanja izvirnih koreografskih del ustvarjate klasične balete, k čemur mnogokrat pristopate s pisanjem povsem novega baletnega libreta in dramaturškega koncepta. Kaj vas pri tem najbolj navdihuje in v kolikšni meri na vaše rešitve tako v zgodbi kot v koreografiji vplivajo plesalci s svojimi, kot ste se nekoč zanimivo izrazili, »razmišljajočimi telesi«?
Zame je pri ustvarjanju nove baletne stvaritve vsekakor najpomembnejša glasba, zgodbo, ki jo želim povedati, stkem okoli nje. Tako sem ustvarjal tudi balet Gusar za vaš ansambel. Pri najnovejši produkciji Giselle, ki sedaj nastaja v Ljubljani, pa bo vseeno vse precej drugače. Tokrat namreč resnično poskušam spoštovati tradicionalno postavitev Giselle, ki je takšna že od časa, ko so jo gledalci na odru videli prvič. Pri Giselle nisem spreminjal zelo razumljive zgodbe in razmerja oziroma ravnotežja med njenimi liki. Izvirni različici baleta sem dodal le nekaj koreografskih detajlov in si v gibanju zamislil več pretočnosti. Morda bo moj pečat pri tej stvaritvi zaznati prav v tem. Delo s plesalci je za koreografa seveda zelo pomembno. Ta hip ansambel in solisti ljubljanskega baleta še delajo z mojima asistentkama Anael Martín in Agnès Letestu, ki jih učita koreografije in sta mi seveda v veliko pomoč in oporo. Že čez nekaj dni pa se bom v vadbeni baletni dvorani skupaj s plesalci začel ukvarjati prav s to novo kakovostjo gibanja, s katero bi rad obogatil to čudovito klasično koreografijo. Moji asistentki lahko plesalce naučita korakov, jaz pa moram gibe prilagoditi njihovim telesom in z njimi izdelati pretanjenosti, ki jih želim vnesti v izvedbo koreografije. Trenutki ustvarjanja s plesalci so zame zares neprecenljivi! V tokratni postavitvi Giselle imamo kar štiri solistične zasedbe in če si že prizadevam, da bi bila vsaka predstava nekaj posebnega, se moram posvetiti čisto vsakemu plesalcu. Pri delu s plesalci vidiš, kako se na koreografijo odziva njihovo telo in si morda prav zanj zamisliš malce drugačne položaje telesa, v katerih je gib, ki si si ga zamislil, videti mnogo boljši. Včasih pri izvedbi giba pri plesalcu opaziš tudi napake, ki pa so v resnici čudovite. Take napake zelo rad vključim v koreografijo, interpretaciji plesalca dajo povsem osebno noto.
Nam lahko morda še malo odstrete tančico z omenjene fluidnosti v gibanju plesalcev, ki bo na tokratno različico brezčasnega klasičnega baleta Giselle odtisnila vaš koreografski pečat? Bodo lahko gledalci v vaši Giselle zaznali tudi sledi sodobne plesne govorice?
V izvirno koreografijo sem kot rečeno tokrat posegal veliko manj kot običajno. Gledalec bo lahko pri plesalcih zaznal predvsem večjo fluidnost v gibanju. Položaji rok so denimo v klasičnem baletu pogosto strogo določeni in so zato roke med plesom videti zelo toge. Tokrat bo drugače. Tudi izvedba že določenih korakov je lahko z drobnimi posegi videti bolj tekoča in gladka. Tekočnost gibanja je res značilna za sodobno plesno tehniko, v kateri se danes pogosto preizkušajo vsestranski baletni plesalci. Prav to mi je tudi omogočilo uresničiti namen, da plesalci obstoječo klasično baletno koreografijo odplešejo na sodobnejši način.
Romantična zgodba, v kateri se po zaslugi libretistov Théophila Gautierja, Julesa-Henrija Vernoya de Saint-Georgesa in Jeana Corallija izvirno prepletata svet resničnosti in magičnosti in ki sta jo pred skoraj dvesto leti v Parizu na oder prvič postavila koreografa Jules Perrot in Jean Coralli, je še vedno trdno zasidrana na baletnih repertoarjih vseh baletnih gledališč po svetu in seveda tudi v srcih številnih ljubiteljev baleta. Kako o fenomenu Giselle razmišljate vi?
Razlogov za uspeh baleta Giselle je ogromno. Eden je gotovo ta, da je z močnimi čustvi prepojena zgodba pravzaprav zelo moderna. Zgodba o nesrečni ljubezni se nas lahko globoko dotakne tudi v današnjem, vse prej kot romantičnem času, saj vzporednice z zgodbo odkrivamo v svojih življenjih in ljubezenskih zgodbah, ki, kot vemo, nimajo vselej srečnega konca. Drugi razlog morda najlažje opišemo z magičnostjo, skrivnostnostjo, mističnostjo, sanjskostjo, eteričnostjo … zares edinstvenega drugega, »belega« dejanja baleta Giselle. V njem pred našimi očmi na konicah prstov lebdijo v klasična bela baletna krila odeta breztežna vilinska bitja … Mar ljudje ne obožujemo pravljic že od otroštva?
Avtorje je pri ustvarjanju lika preprostega vaškega dekleta, ki se v drugem dejanju preobrazi v vilinsko bitje, navdihovala baletna zvezda Carlotta Grisi, ki je tudi prva nastopila v vlogi Giselle. Koliko so se plesalke in interpretacija te vloge spremenile skozi čas?
Plesalke danes gotovo plešejo popolnoma drugače. V tistih časih so dekleta morda plesala celo nekoliko hitreje, a pri njihovem izvajanju koreografije je bilo veliko manj visokega dvigovanja in iztegovanja nog. Danes je ples balerin veliko bolj spektakularen, saj so tudi njihova telesa bolj atletska. A ravno vloga Giselle je ena redkih baletnih vlog, ki je ohranila precej svoje izvirnosti, prvinskosti. To še posebej velja za tako imenovani »prizor norosti«, kjer so predvideni položaji telesa za današnji čas povsem nenaravni in jih v drugih baletih ne vidimo več, v Giselle pa si lahko dovolimo interpretacijo prizora ohraniti natančno takšno, kot je bila ob prvih uprizoritvah baleta, čeprav vsaka balerina prizor seveda izvede na svoj način. Pomembno pa je tudi to, da nas v prizoru zanima predvsem lik in ne balerina.
Tako za koreografa kot za interprete glavnih vlog je pri Giselle zahtevna ravno večplastnost baletne zgodbe in preobrazba njenih likov, kar od plesalcev zahteva veliko mero igralskih sposobnosti. Kako plesalce spodbujate k občutenju likov in iskanju njihove prave upodobitve?
Seveda se pozabavamo tudi s tem. Meni je še bolj kot vloga Giselle, ki svojo preobrazbo doživi že v prvem dejanju in se po pretresljivem prizoru norosti in smrti v drugem dejanju prelevi v eterično vilo, katere čustva so ponotranjena in gledalčevim očem skrita, zanimiva vloga Albrechta. Pristopov, s katerimi lahko plesalcu-igralcu pomagaš, da svojo vlogo začuti in interpretira na različne načine, je veliko. Vsi imamo izkušnjo slovesa nam ljubega človeka. Ob takem dogodku se zavemo, da smo čas, ki smo ga lahko preživljali z njim, izgubili, da ljubljenega preprosto ni več tu. Morda smo mu hoteli pred ločitvijo še kaj povedati, zaupati, a smo priložnost zamudili. Ravno to se zgodi Albrechtu ob koncu prvega dejanja in do trenutka, ko se v drugem dejanju z rožami pojavi na Gisellinem grobu, se v njegovi duši zgodi nešteto stvari …
Pogovarjala sva se že o Matsu Eku in o tem, kako močno vas je kot plesalca zaznamovala prav njegova Giselle, ki smo jo doživeli kot fascinantno prelomnico v sodobnem plesnem ustvarjanju. Na misel mi je v tem trenutku prišla še čudovita različica Giselle Davida Dawsona. Kaj menite o teh dveh neklasičnih različicah Giselle in morda tudi nasploh o predelavah klasičnih baletov?
Zelo ljuba sta mi oba pogleda na Giselle. V različici, ki jo je v Narodni operi v Parizu plesnemu občinstvu ponudil Mats Ek, sem plesal tudi sam in izkušnja je bila zame neverjetna. Velikokrat sem si kakopak ogledal tudi različico britanskega koreografa Davida Dawsona, ki mi je ostala v spominu kot prečudovita moderna predelava klasične baletne zgodbe. Njegova Giselle mi je še posebej všeč zaradi sodobnosti, fluidnosti, ki jo je koreograf vnesel v gibanje plesalcev, pri čemer mu je v veliki meri uspelo ohraniti tudi njeno klasičnost. Ko sem se šele spogledoval z mislijo, da bi se tudi sam lotil koreografiranja Giselle, sem si po ponovnem ogledu Dawsonove različice zaželel narediti nekaj podobnega, a kot baletni plesalec, ki je nekoč plesal na odru Narodne opere v Parizu, sem začutil, da moram ostati zvest klasiki. Kljub temu sem mnenja, da sodobne predelave klasičnih baletnih zgodb bogatijo naš plesni repertoar. Ne sicer vse, a takšne, kot sta tedve, prav gotovo. Matsu Eku se moramo poleg tega za njegovo sodobno videnje Giselle še posebej zahvaliti, saj nam je omogočilo tudi nov pogled na njeno izvirno klasično postavitev, v kateri lahko zdaj, ko se znova vračamo k njej, najdemo veliko pomembnih podrobnosti, ki jih prej nismo opazili.
Vaša Giselle bo že zelo kmalu zasijala na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Kako ste si s sodelavci zamislili njeno vizualno podobo?
Izkušnje, ki sem si jih nabral s koreografiranjem različnih baletov, so me naučile, da je najbolje, če za kostume in scenografijo poskrbi ena oseba, saj je tako tudi komunikacija veliko lažja. Pri projektu Giselle sem se odločil, da bom k sodelovanju povabil svojega preverjenega sodelavca, nekdanjega plesalca, kostumografa in scenografa Iñakija Cobosa Guerrera.
Skupaj sva se odločila za skorajda tradicionalen pristop k vizualni obliki Giselle. Kostumi bodo tako povsem klasični, pri scenografiji pa bomo le ubrali sodobnejši pristop. Na odru Gallusove dvorane bomo videli le posamezne elemente, ki pa so sicer značilni za klasične upodobitve Giselle. Ne bodo pa dodelani in popolni.
V zadnjem času me ob obisku umetniške uprizoritve vedno znova presune neverjetna hvaležnost, s katero se na prispevek umetnikov odzovejo gledalci. Kakšen odgovor na magično baletno pravljico Giselle od ljubljanskega občinstva pričakujete vi?
Prepričan sem, da smo prav umetniki tisti, ki moramo ljudi naučiti, da jim je dovoljeno sanjati. V času, ki ga živimo, je pomembno, da v sebi ohranimo vse tiste edinstvene, magične trenutke, ki nam jih ponuja umetnost, in jih živimo naprej. Upam, da si bodo gledalci tudi ob ogledu naše čudovite baletne pravljice dovolili pozabiti na svoje vsakdanje težave in doživeti tisto, kar bodo videli na odru, kot nekaj, o čemer lahko tudi sami še naprej sanjajo. Bolj kot virtuoznost, tehnična izpiljenost plesnih gibov, ki lahko zbledi iz spomina že naslednji dan, so pomembni občutki, ki se prebudijo v občinstvu, ko se plesalci resnično povežejo z liki, ki jih upodabljajo. Mislim, da je drugo dejanje našega baleta zares čarobno … Občutja, ki se bodo porajala v gledalcih, bodo različna, zato naj na široko odprejo srce in jim prisluhnejo.