Podelitev nagrade Sama Smerkolja baritonistu Marku Kobalu

Podelitev stanovske nagrade Sama Smerkolja bo v ponedeljek, 15. decembra 2014, ob 17. uri v rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata. Prireditev bo spremljal kratek glasbeni program.

Nagrada Sama Smerkolja je strokovna nagrada Slovenskega komornega glasbenega gledališča za umetniške dosežke slovenskih opernih pevcev, posebej na področju komorne opere in je poimenovana po baritonistu Samu Smerkolju, ki je bil med slovenskimi opernimi prvaki ne samo odličen pevec, ampak prav tako dober in inteligenten igralec. Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado in bil eden redkih odličnih solistov ljubljanske Opere, ki je ostal zvest domačemu odru.

Z ustanovitvijo in podeljevanjem nagrade Sama Smerkolja želijo v Slovenskem komornem glasbenem gledališču dati vsako leto priznanje vsestranskemu opernemu umetniku, pevcu in igralcu ter med opernimi umetniki v Sloveniji ohranjati zavest o vrednotah naše pretekle in sedanje slovenske operne glasbene kulture.

Dosedanji nagrajenci so: Janez Lotrič (2013), Vlatka Oršanić (2012), Mirjam Kalin (2011), Rebeka Radovan (2010), Robert Vrčon (2009) in Andrej Debevec (2008).

Utemeljitev za prejemnika nagrade Sama Smerkolja 2014

Marko Kobal, bariton

Baritonist Marko Kobal je prvak ljubljanske Opere, kjer je solist od leta 1994. Rojen je bil v Malem Polju pri Ajdovščini. Izobraževal se je na mednarodni pevski šoli (prof. Marjana Lipovšek , prof. Alfred Burgstaller), na Srednji glasbeni in baletni šoli (prof. Marko Bajuk) in v opernem studiu pri profesorici Alenki Dernač Bunta.

Debitiral je kot Germont v Traviati leta 1994. Pel je številne nosilne in naslovne baritonske vloge: Rigoletto (Rigoletto), Renato (Ples v maskah), Germont (Traviata), Marcel (La bohème), Sharpless (Madame Butterfly), Belcore (Ljubezenski napoj), Lescaut (Manon), knez Jelecki (Pikova dama), Marco (Gianni Schicchi), Herman (Hoffmannove pripovedke), Vitez (Ksenija), grof Luna (Trubadur), St. Brioche (Vesela vdova), Nabucco (Nabucco), Tonio, Taddeo (Glumači), Alfio (Cavaleria rusticana), Miller (Luisa Miller), Scarpia (Tosca), Lovro (Gorenjski slavček), tretji sluga (Črne maske), Morales (Carmen), Krušina (Prodana nevesta), Zsupan (Cigan baron), Maurevert (Hugenoti), Gozdar (Rusalka), Fiorello (Seviljski brivec), Amonastro (Aida), Leander (Zaljubljen v tri oranže), Gerard (André Chénier), knez Igor (Knez Igor), Lscaut (Manon Lescaut), Dobrovik (Planinska roža), Kralj, Povodni mož (Trije muzikanti), Poljanec (Tičnik), Konzul (Pirati iz mesta Pezance), Assan (Konzul), Škrat (Sneguljčica), Glasnik (Oedipus Rex), Pevec (Ljubezen kapital).

Gostoval je v Splitu, Zagrebu in Mariboru, sodeloval z različnimi domačimi in tujimi orkestri ter posnel zgoščenki. V letu 2006 je prejel naziv operni prvak.

O njem so napisali:
»Osrednji lik opere, na zunaj grbast, grotesken, zajedljiv in škodoželjen, navznoter topel in ljubeč, pretirano očetovsko zaščitniški dvorni norec, zaživi z Markom Kobalom kot prvovrstni dramatični verdijanski bariton, ki s svojimi doživetimi in domiselnimi kreacijami na sceni uspešno prebuja značilni Verdijev vihar čustev in s tem daje thten prispevek pri ohranjanju dinamično napete drame…«
(Tragična norčavost T. Gregorič, Primorske novice 2. 12. 2013)

»Po baritonistu Samu Smerkolju, ki je konec šestdesetih in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot Rigoletto navduševal publiko, smo dobili ponovno pravega norca Rigoletta, norčavega, ljubečega do svoje hčere in maščevalnega do njenega ljubimca, vojvode Mantovskega. Baritonist Marko Kobal se je v zadnjih letih razvil v odličnega karakternega pevca in igralca, na premieri je izzval po glavni ariji navdušene ovacije na odprtem odru. To je bil pravi norčavi in v žalosti grozeče maščevalni Rigoletto, igralsko in glasovno izreden.«
(Rigoletto sijajno začel ljubljansko sezono, L. Sodja, Celovške novice, 4. 10 2013)

»Marko Kobal dodaja v čedalje samozavestnejšem stiku s svojim bogatim inštrumentom grofu Luni odtenke gosposke posesivnostim a tudi od ljubezni odvisne človečnosti.«
(Opera so predvsem ljudje, J. Dobovišek, Delo, 28. 2. 2006)

»Med njimi je vsekakor prevladal Marko Kobal, ki je pevsko suvereno, s polnim glasom, igralsko pa rafinirano, predstavil zapleten lik revolucionarja Gerarda, Chenierovega tekmeca in sovražnika, skesanca in nenadejanega zaščitnika… »
(Premalo glasbenega verizma, S. Koblar, Finance, 13. 4. 2005)

»Marko Kobal (Miller) je imel vlogo, kot da bi bila napisana zanj, za njegov sonoren, precej oster, dramsko oblikovan glas, Kobal postaja steber ljubljanske operne hiše. In to je dobro.«
(Opera na koncertnem odru, P. Mihelčič, Delo, 13. 3. 2003)

»Na našem odru smo videli celo vrsto sijajnih kreacij. Baritonist Marko Kobal (Luna) postaja glas, ki s svojo možatostjo, z odlično pevsko tehniko nadgrajuje prostor.«
(Tveganje se je splačalo, P. Mihelčič, Delo, 1. 10. 2001)

»Kreacija naslovne vloge je doslej največji dosežek perspektivnega Marka Kobala. Kobal je dokazal, da je njegov bariton pravi za Verdija.«
(Novi pevci, nov dirigent, J. Dobovišek, Delo, 4. 12. 2000)

»Baritonist Marko Kobal ima izjemen in dobro oblikovan pevski material. Dikcija je pri njem ranljivo področje. Glas je oster in poln, prepoznaven in obetaven. To pomeni, da se bo Kobal še razvil, da se bo njegova umetniška prepričljivost skoraj gotovo vzpenjala.«
(Pevce imamo, mar ne?, P. Mihelčič, Delo, 4. 3. 1997)

»Marko Kobal kot Lescaut, Manonin bratranec, je glasovno blestel, dober pa je bil tudi igralsko, kar je posebej spodbudno v primeru mladega Marka Kobala, ki se je igralsko začel šele razvijati.«
(Zgodba o Manon, S. B. Kucler, Dnevnik, 27. 1. 1996)

»To je glas, ki se mu obeta uspešna prihodnost. Ima prostornino, prodornost, značaj…«
(Veliko lepega z Manon, P. Mihelčič, Delo, 1996)