Žalna seja po konceptu ravnatelja ljubljanske Drame Igorja Samoborja se je začela z dokumentarnim videom, posnetim 2. oktobra 1999 na Jovanovičevi rojstnodnevni zabavi, nato pa so jo uvedle besede igralke Polone Juh. Ta se je med drugim spominjala, da je Jovanović na vaje za predstavo Romeo in Julija prinesel plišasto igračo kuščarja. Po njenih besedah je bil Jovanović "velik otrok, pa ne, ker bi bil otročji, ampak zato, ker so takšni detajli, kot je ta kuščar, razkrivali njegovo noro lepo domišljijo in senzibilnost".
Jovanovića se je kot velikega učitelja spominjal pesnik in dramatik Ivo Svetina, ki mu je skušal slediti še v časih eksperimentalnega gledališča, "ko so bili Pupilčki njegovo pleme". Po besedah dramaturginje Darje Dominkuš je bil Jovanović "nepredvidljiv in duhovit, sodobnik in legenda obenem, vedno znova zaljubljen v življenje in teater".
Igralec Jurij Zrnec se ga spominja kot gledališkega "očija", ki je verjel vanj, ga gradil in opogumljal, njega pa je bilo najbolj strah, da bi ga razočaral. Bojan Emeršič ga je pri ustvarjanju predstave o Godotu doživljal kot "misijonarja in vizionarja, boga in hudiča njegove šibkosti ter eksorcista njegovih pregrad". Režiser Sebastijan Horvat ga je označil za mojstra besede in gest, ki so se ga na akademiji bali in občudovali obenem. Bil je "človek teatra v najčistejši obliki," je poudaril.
O Jovanoviču so spregovorili tudi dramaturga Petra Pogorevc in Tomaž Toporišič, umetnik Emil Hrvatin, svojo izkušnjo je delila igralka Jožica Avbelj, pesem zanj je interpretirala Saša Pavček. Z glasbenim prispevkom se je od Jovanovića poslovil Saša Tabaković, Radko Polič pa z besedami: "Vse dobro."
O pokojnem režiserju je spregovorilo tudi nekaj njegovih prijateljev in kolegov iz tujine. Tako je srbski igralec Svetozar Cvetković dejal, da ne obstaja nobene klasifikacije, v katero bi se Jovanovića dalo uvrstiti, po besedah hrvaškega igralca Rada Šerbedžije pa je bil eden najpomembnejših gledaliških ustvarjalcev 70. in 80. let minulega stoletja v regiji. Po njegovih besedah je pred Jovanovičem obstajalo klasično gledališče, on pa je "predstavljal pravi teater naše generacije". O njem je spregovoril tudi Davor Rocco, spominjali sta se ga tudi tudi hrvaška kostumografinja Doris Kristič ter Prešernova nagrajenka Bjanka Adžić Ursulov. Ta je dejala, da ji je pred kratkim Jovanović rekel, da je edina oseba, ki mu je vse odpustila, celo to, da se je postaral.