Dela Rudanove so prevedena v devet jezikov, romani Ljubezen na zadnji pogled, Črnci v Firencah ter Uho, grlo, nož tudi v slovenščino. Nekaj njenih romanov je doživelo odrsko dramatizacijo. Pričujoča prestava Kurba je nastala po izbranih kolumnah, ki so izšle v vezani izdaji v hrvaščini, srbščini in slovenščini Ko je ženska kurba/Ko je moški peder (Goga, 2009).

Po ljubljanski predpremieri predstave Kurba je bila Rudanova rahlo zaskrbljena, saj jo v nedeljo čaka še premiera po njenem avtobiografsko obarvanem romanu "Dabogda te majka rodila" v koprodukciji HKD Teatra in Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca z Reke. V predstavo je vložila mnogo truda, zato od nje veliko pričakuje. Kot je dejala, se roman "Dabogda te majka rodila" v hrvaških medijih ni omenjal.

Predstava Kurba temelji na kolumnah za tednik Nacional, hkrati pa se zdi, kot bi bile pisane za slovenske bralce. Naivno vprašanje - kako je to mogoče?

Kolumne so izšle tudi v ZDA, v nekem brezplačnem literarnem časopisu. Ne pišem hrvaških kolumn, pač pa človeške, zato me ne preseneča, da Slovenci razumejo moje zgodbe.

Zaradi kolumne o papežu Benediktu XVI. ste v Nacionalu dobili odpoved. To drži?

Rečeno mi je bilo, da sem odpuščena, ker sem katoliško cerkev razglasila za zločinsko organizacijo. To še vedno trdim, takšna je bila skozi zgodovino - od križarskih vojn, preganjanja čarovnic do današnjih posilstev. Štejem si v čast, da so me zaradi te trditve odpustili.

Pogosto se k vašemu imenu prilepi etiketa kontroverznosti. Mediji imajo radi kontroverze, saj povečajo branost. Ali lahko prinesejo tudi spremembe v mišljenju ljudi?

Sebe nimam za kontroverzno avtorico, pravzaprav ne vem, kaj ta beseda pomeni. Nikoli nisem zapisala laži, to je najpomembneje. Čas je zmeraj pokazal, da sem imela prav. Leta 1990 so me na nacionalnem radiu odpustili, ker sem dejala, da je Franjo Tuđman fašist. Zdaj se vsi s tem strinjajo, to je postalo obče mesto.

V nedeljo ste se udeležili predpremiere Kurbe v Gleju. Kakšni so vtisi?

Violeto Tomič sem doživela kot vrhunsko igralko, zaprepadena sem bila, kako je skoraj uro in pol držala pozornost gledalcev. Dramskega besedila nisem doživljala kot svojega, ga nisem preveč analizirala. Pozorna sem bila na igro, dotaknila se me je. Občasno se mi je zdelo, da je avtor besedila zelo dober, ker misli tako kot jaz (nasmešek).

Predstava je ostra, komična in čustvena.

Na koncu sem zajokala, ne zaradi sebe, temveč zaradi igralke. Ponosna sem, da moj komad igra tako dobra igralka in da režira Marko Bulc. Predstava med številnimi prizori teče gladko - scenografske, lučkarske in režiserske rešitve so odlične. Ustvarjalci v Gleju so zelo pogumni ljudje. Lažje je napisati kolumne, kot jih postaviti na oder. In gledališče "zadane" bolj kot knjige.

Pišete tudi dobro obiskan blog. Vaš nedavni zapis o gostovanju Angeline Jolie v Sarajevu je pritegnil mnogo pozornosti. Kako ste se znašli v bloganju?

Blog je edini medij, za katerega lahko pišem, saj noben časopis noče objavljati mojih tekstov. Navdušuje me, ker ni cenzorjev, šefov in urednikov. Pišem, kar želim, in berejo me lahko po vsem svetu. Imam 15.000 sledilcev in milijon in pol bralcev, to je znanstvena fantastika. Srečna ženska sem. Pišem blog in knjige, živim od pisanja. Vidim Angelino Jolie, ki prodaja zgodbo o tem, kako smo Balkanci divjaki, ki se moramo pomiriti. To napišem in to lahko v enem dnevu prebere 80.000 ljudi. Na Hrvaškem ni časopisa s tako prodajo.

Bi pritrdili tezi, da je pisanje način soočanja s travmami? Se vam zdi, da ljudje potrebujemo sproščanje ventilov, naj bo to šport, pisanje, droge.

Zagotovo. Pisanje meni predstavlja podobno kot nekomu alkohol ali kar mi je nekoč pomenila cigareta. Vsak umetnik ima svoj ventil. Zelo trpim, ker nisem še poskusila mamil. Sem hipohonder, bojim se posledic, vendar nisem še izgubila upanja, da bom nekoč začela kaditi marihuano. Menda zdravi glavobol, sprošča, ljudje se smejejo, ko jo kadijo. Sama sem preresna, premalo se smejim. Ko bom kadila marihuano, bo moja vnukinja imela srečnejšo babico.

Dejali ste, da vas v življenju obkrožajo krasni moški. Ker niso agresivni in brezčutni, ste jih v kolumnah poimenovali kot pedre. So ženske, o katerih pišete, le kurbe?

Moja stara teza je, da so ženske kurbe, ker so sužnje moškim. Biti kurba je za žensko največja žalitev. Če moškim zmanjka argumentov, ženska postane kurba zaradi vsega, kar moškim ni po volji. Seveda obstajajo še drugačni moški. Do žensk so spoštljivi in ljubeznivi, tak je moj mož - ti moški so pedri. Zelo imam rada pedre, sicer jih ni veliko. Vesela pa sem, da je med mlajšo generacijo vse več pedrov.

Večkrat ste dejali, da nasprotujete vstopu Hrvaške v EU. Katere so po vašem mnenju prednosti in slabosti EU?

Vstop v EU lahko Hrvaški prinese le težave. Nekdo nam je prodal zgodbo, da smo divjaki, ki bomo v Evropi postali bogati in kulturni. EU sestavljajo države, kot je Francija s Sarkozyjem, ki preganja Rome, še vedno je prisoten Berlusconi, kriminalec in pedofil, obstaja Merklova, ki zastopa le lastne interese, Grčija, ki jo je EU skupaj z ZDA oropala. Zdaj se bomo tej kriminalni druščini kot sužnji pridružili še sami. Združena Evropa potrebuje sužnje. Že pred časom so nas politiki prodali korporacijam.

Kako vidite prihodnost EU?

Hrvaška ne bi vstopala v EU, če ta ne bi razpadala. Če bi bilo v EU vse v redu, nas sploh ne bi sprejeli. Vstop v EU je podobna poteza, kot če bi leta 1989 vstopili v Jugoslavijo. Na referendumu smo glasovali za, zato bodo evropski poslanci imeli dobre plače, mi pa bomo stradali. Prihodnost EU vidim v dimu in krvi, začelo se je v Grčiji, nadaljevalo se bo drugje. Z možem veliko potujeva in lahko rečem, da ljudje povsod težko živijo. Predvidevam, da bodo šli na ulice, policija in vojska jih bosta blokirali. Evropsko prihodnost vidim precej krvavo, ker ljudje nimajo česa izgubiti.

Se bodo dogajali nacionalni ali razredni konflikti?

Razredov ni več. Obstajajo le anonimne multinacionalke in države so njihovo orodje. Naši politiki oblasti nimajo v svojih rokah, nacionalna suverenost in pravna država ne obstajata. Mali ljudje bomo to vojno izgubili. Ne vem, kdo bo delal, če izginemo v vojni. Če bi se uprli, bi mogoče zmagali, a nas nenehno hujskajo ene proti drugim - Hrvate proti Srbom, Slovence proti Črnogorcem, Turke proti Nemcem. Na ta način se umetno proizvajajo delitve.

So rešitve mogoče znotraj parlamentarne politike?

Nikakor ne. V parlament prideš le, če si kriminalec. Le dolgoletne kriminalne izkušnje so dobra kvalifikacija za politiko, ne samo pri nas, tako je povsod po svetu. Ni razlike med Henrikom VIII. in Sarkozyjem. Danes so politiki le bolj sofisticirani kot nekdaj. Še vedno pa živimo v upanju in verjamemo v boljšo prihodnost. Sama v to ne verjamem, to je le fraza. Imam se za dvornega norčka, ki mu vstop v javnost uradno ni dovoljen. Moje mnenje se enači z mnenjem norca, kar mojim besedam samo po sebi odvzame pomen.

To kljub temu, da so se vaše predvidevanja izkazala kot točna?

Nič ne morem spremeniti, čeprav lahko povem karkoli. To je tisto, kar frustrira. Novinarji lahko pišejo, kar želijo, lahko objavljajo dokumente in podatke, spremeniti pa ne morejo ničesar. Primeri ne gredo na sodišče, noben ne gre v zapor, nič se ne spremeni in vsi molčijo.