"Za tem mora nekdo stati," Elfriede Jelinek zapiše v svoji najnovejši igri Lärm. Blindes Sehen. Blinde sehen! (Hrup. Slepi vid. Slepi vidijo!). V njej je pandemijo uporabila kot izhodišče za raziskovanje naraščajočega nezaupanja med ljudmi in njihovega odnosa do narave.
Pia Janke z Inštituta za germanistiko na dunajski univerzi pa je o avtoričinem delu povedala: "V resnici se ukvarja s tem, kar je v jeziku, in sicer z mehanizmi izključevanja, potlačitve in razmerij moči." Dodala je, da j v avtoričinih besedilih v zadnjih letih opaziti vse bolj resigniran ton.
Pisateljičina izjemna produktivnost in potreba po literarni komunikaciji sta v velikem nasprotju z njenim življenjem; živi osamljeno med Dunajem in Münchnom. Ko je leta 2004 prejela Nobelovo nagrado za literaturo, se podelitve nagrad zaradi, kot je takrat dejala, strahu pred množico, ni udeležila, njen zahvalni govor pa so posneli.
Lani je v enem od svojih izjemno redkih intervjujev za italijanski časnik La Repubblica zapisala, da je to še vedno velika ovira. "Pravzaprav je to moja največja bolečina." V zadnjih letih se je lutkar Nikolaus Habjan v javnosti večkrat pojavil s pisateljičino lutko ter nastopil v njenem imenu, denimo sprejel nagrado ali pozval k demonstracijam.
Elfriede Jelinek se je rodila leta 1946 v kraju Muerzzuschlag na avstrijskem Štajerskem. Na literarno sceno je stopila leta 1969, ko je na mladinskem kulturnem tednu v Innsbrucku prejela nagrado tako za svojo prozo kot liriko. Že njena zgodnja dela so zarisala poetiko, ki je temeljila na eksperimentiranju z jezikom.
Kot je dejala v enem od intervjujev, takrat sploh ni vedela, o čem naj piše. Ob tiranski materi, ki jo je v skladu z meščansko dunajsko vzgojo silila študirati kljunasto flavto, orgle in kompozicijo, je bila povsem brez življenjskih izkušenj, tuja ji je bila celo televizija, zato se je pač potopila v jezik.
Ko se je Elfriede Jelinek vsaj za silo osvobodila obsesivnega nadzora matere in začela kritično sprejemati svet izven glasbenega kabineta, so bile na udaru zahteve po spolni enakopravnosti in enakopravnosti žensk. Boj je potekal tudi v polju literature in avtorice so skozi številne bolj ali manj posrečene artikulacije iskale svoj pravi ženski jaz, osvobojen patriarhalnih vzorcev. Feministične literarne teoretičarke so leta 1975 pograbile njen roman Ljubimki.
Širša, ne le avstrijska javnost je Elfriede Jelinek spoznala leta 2001, ko je v kinematografe prišla ekranizacija njene Učiteljice klavirja. Režiser Michael Haneke je za naslovno vlogo angažiral Isabelle Huppert. Tri leta kasneje je Elfriede Jelinek postala še Nobelovka. Kot je tedaj sporočila Švedska kraljeva akademija, si je nagrado zaslužila za "muzikalno reko glasov in protiglasov v romanih in gledaliških igrah, ki z enkratno jezikovno vnemo razkriva absurdnost družbenih klišejev in njihovo moč podjarmljanja".
Od tedaj Elfriede Jelinek nenehno piše nove igre. Med zadnjimi sta Am Königsweg (Na kraljevi poti), v kateri se ukvarja s fenomenom Donalda Trumpa, in Schwarzwasser (Črna voda), v kateri se ukvarja z afero Ibiza, ki je pretresla Avstrijo in sprožila odstope in razpad vlade ter predčasne volitve jeseni 2019.