Božičeva generacija je skozi revije Beseda, Revija 57 in Perspektive, predvsem pa z lastnimi teksti z naglim rezom približala domačo ustvarjalnost sočasni evropski praksi, prežeti z modernizmom in eksistencializmom. Božičev delež v tej zgodbi je izjemen. Njegove drame so odpirale teatrske horizonte, njegova proza je zarezala v slovensko psihopatologijo kot skalpel.
Šumi kot njegov udarni povratek k dramatiki po več kot dveh desetletjih je nekakšna gledališka sestra dvojčica njegovega kratkega romana Chubby was here (1987), hkrati pa je bolj kot absurdnim enodejankam obdobja Odra 57 bližja »postperspektivovski dramatiki«, npr. Komisarju Krišu (1982) in mogoče še bolj Španski kraljici (1985). Na eni strani smo (če si izposodimo Poniževo interpretacijo Komisarja Kriša) soočeni z geografijo »nereda sodobnega slovenskega sveta, njegovo iztirjenostjo in duhovno izpraznjenostjo«, na drugi pa z mottom Španske kraljice »Nihče na svetu nima prav«.
Knjiga, v kateri so izšli tudi pogovor s Petrom Božičem in pa eseja o njegovi dramatiki, je izjemno močno doživetje, saj bralca kar premetava po burni ljubljanski in slovenski zgodovini umetnosti in družbe: od šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Smoleta, Strniše in Zajca, Tauferja, Rožanca) k sedemdesetim (Jovanovića, Šeliga, Jesiha, Lužana, Rudolfa) do danes. V tem času je Božič uveljavil pravo revolucijo oblik, ki je lahko s kar največjo natančnostjo opisala skorajda neobljudene pokrajine resničnosti, ki jih ni mogla zajeti bodisi meščanska bodisi socialnorealistična mimetično-realistična dramska pisava.
Tako ostaja vse do danes. Božičeva najnovejša dramska in tudi že uprizoritvena matrica tudi v igri Šumi namreč ohranja svojo aktualnost v postdemokratičnem globalističnem slovenskem sedanjiku. Izjemno ekonomično, osredotočeno na odnos med očetom in sinom, na sinovo obsedenost z očetovo zgodbo – izgubo gotovosti, ki se zaleze v naslednika, pa čeprav v vsem drugačnega, preprosto šumijevca.