Miranda Caharija se je v slovensko filmsko zgodovino zapisala z glavno vlogo v filmu Eva, ki ga je režiral Franci Slak. Kot je povedala ob tradicionalni Divaški prireditvi Poklon 2019 so bili zaradi filma, ki govori o krizi ženske srednjih let, povabljeni celo na filmski festival v San Francisco, kjer so ga organizatorji prepoznali kot dober jugoslovanski film tistega časa.
Svojo igralsko kariero je začela v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer je na interni šoli zaključila interno in baletno šolo. Ko je z 18. leti postala stalna članica tržaškega gledališča, si je že v prvi sezoni ustvarila ime z naslovno vlogo v Goljevi Sneguljčici. V gledališču, kjer je bila redno zaposlena do upokojitve leta 1992, je igrala vse do leta 2005.
Več kot tretjino vlog svojega bogatega gledališkega opusa, ki ga je v monografski publikaciji Poklon Mirandi Caharija obeležila Jasmina Šepetavc, je oblikovala v uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike. Poleg tega, da je med leti 1986 in 1992 preigrala celoten opus Ivana Cankarja, je pomemben tudi njen prispevek v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet. V njih se je predstavila na odrih tržaškega gledališča, italijanskih gledališč na Reki in v Trstu, italijanskega eksperimentalnega gledališča in mnogih drugih.
V drugem desetletju dela v gledališču se je dokazala kot interpretinja karakternih vlog, med drugimi z vlogo Serefine Della Rossa v Williamsovi Tetovirani roži v režiji Maria Uršiča. Ob 40- letnici umetniškega dela je odigrala naslovno vlogo v drami Deja Husu, ki jo je ob njenem igralskem jubileju in v letu, ko je prejela Borštnikov prstan, prav zanjo napisal in tudi režiral Mario Uršič.
Na televizijskih zaslonih se je prvič pojavila v filmu Po isti poti se ne vračaj iz leta 1965 v režiji Jožeta Babiča. Poleg vloge v filmu Eva in Lenke v filmu Po isti poti se ne vračaj je odigrala še Korlovo Ženo v filmu Vdovstvo Karoline Žašler režiserja Matjaža Klopčiča.
Z igralcem Livijem Bogatcem je vrsto let nastopala v radijski oddaji Za smeh in dobro voljo na Radiu Trst A, z igralskim kolegom in režiserjem Uršičem pa v predstavah, ki so jih poleti igrali na odprtem v Križu pri Trstu.
Poleg tantadruja in Borštnikovega prstana je leta 1975 na Borštnikovem srečanju prejela nagrado za mlado igralko, leta 1978 nagrado občinstva ter leto prej nagrado Sklada Staneta Severja.