STA, 16. 2. 2017

Operna črna komedija Božji delec kot simbioza tolkal in glasu

V sklopu festivala sodobne glasbe Unicum bo praizvedbo doživela operna črna komedija Božji delec. Libreto je napisal Milan Dekleva, avtor glasbe je Pavel Mihelčič. Uporabil je zbir tolkalnih inštrumentov, kožnih, kovinskih, lesenih in glinenih, ki predstavljajo komorni orkester. Premiera bo 21. februarja v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.
:
:
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Kot je na včerajšnji novinarski konferenci povedal Mihelčič, je instrumentov ob predpostavki, da predstavlja pet trianglov eno glasbilo, skupaj kar 53, nanje igrajo štirje tolkalci. Mnogi inštrumenti so popolnoma neobičajni in unikatni in so nastali po njegovi zamisli. Ob tem je poudaril, da člani Slovenskega tolkalnega projekta Barbara Kresnik, Tomaž Lojen, Matevž Bajde in Franci Krevh, ki igrajo nanje, pevcev ne spremljajo, ampak da gre za simbiozo obojega.

Božji delec je, kot navajajo ustvarjalci, nastal po motivu enodejanke Čarobna noč Slawomirja Mrožka, cepljene na verz Williama Shakespeara. Mihelčič je povedal, da je Deklevi pokazal Čarobno noč, ta pa mu je čez nekaj tednov pokazal besedilo, ki "ni imelo veliko skupnega s Čarobno nočjo, ki pa se mu je zdelo odlično".

Protagonista operne črne komedije, Amon, zaslužni profesor fizike, in Jose, doktor fizike, sta na poti odkritja znamenitega Higgsovega bozona, poznanega tudi kot božji delec. Fizika obvladujeta materijo, a si hkrati prizadevata zunaj njenih mej, saj verjameta, da obstaja nekaj, česar ni mogoče zaznati zgolj z očmi. Zaradi navezanosti na fizični svet se zdita gledalcu nemočna, skoraj obsojena na propad. V njuno življenje vstopi mlada kozmologinja Angela, ki s svojo navzočnostjo nanju vpliva bolj kot vse znanstvene teorije. Sooči ju z resnico, da nič razen smrti v življenju ni gotovo, je vsebino opere povzela režiserka Eva Hribernik.

Moška sta sicer nasprotnika, a sta si značajsko kljub različni starosti blizu, zato pri njunih vlogah ni velikih razlik v slogu. Ženska vloga pa je, kot je povedal Mihelčič, nekaj popolnoma drugega. Angela prihaja iz fantazijskega sveta, a postane realna, zato se glasba, ki jo poje Katja Konvalinka, slogovno spreminja. Najprej je povsem atonalna, težka, potem prihajajo tonalne teme, nato pa se popolnoma razvije v tonalno petje.

Dekleva je povedal, da je Mihelčičeva glasba natanko takšna, kot jo besedilo zahteva, skrivnostna, včasih pa zelo prizemljena. Eva Hribernik je izpostavila, da je stik med glasbo in libretom, ki sledi gledališču absurda, zelo tesen. Uprizoritev bo po njenih besedah nekaj posebnega. Vse bo izjemno subtilno, potrebne je veliko koncentracije, da igra sledi glasbi. Moška obvladujeta fizični svet, žensko vlogo pa sama razume kot njuno "priložnost za dorasti". "Srečanja z njo ju spreminjajo, sta na poti do odkritja skrivnosti. Vendar pa konec ostaja zelo odprt," je dodala.

Katja Konvalinka, ki poje vlogo Angele, je povedala, da je libreto ob vsej metafiziki zabaven, mestoma so vanj vključeni tudi zelo aktualni politični dialogi. Vlogo Joseja poje baritonist Darko Vidic, vlogo Amona pa basbaritonist Janko Volčanšek. Dirigentka je Jerica Gregorc Bukovec, scenograf pa Jaro Ješe, ki je Štihovo dvorano označil kot odlično izbiro za uprizoritev Božjega delca.

Predstava je koprodukcija Slovenskega komornega gledališča, Cankarjevega doma in Slovenskega tolkalnega projekta. Ponovitev bo 22. februarja prav tako v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.