Zgodba, ki jo je pred več kot petdesetimi leti pripovedovala Mrožkova enodejanka Čarobna noč, je imela resnično ozadje in skrivnostno izpeljavo dveh oseb, ki begata med stvarnim in domišljijskim svetom. Sanje so lahko oprijemljivo stvarne, resnica je skoraj vedno neoprijemljivo sanjska. Čas je premaknjen, nestvaren, iz jutrišnjega sveta. »Iz take smo snovi kot sanje, kot dih je naš potovanje.«
Nastopajo tri osebe, že tretja je privid, oseba iz sanj. Glasba je drugačna.
Samo zbir tolkal, ki se poigravajo s harmonijo in melodijo ter ostajajo v stvarnem svetu s podobo sanj in resnico trdega udarca. Bariton in bas sta si nevidno blizu, sopran je daleč vstran. Nobene prave melodije. Ko se melodija zgane, se svet predrami in najde kontrast ritma z besedami Milana Dekleve, z glasbo, ki jo skladatelj postavi v prostor, nehote prisvojen znanosti.
