V četrtek, 25. januarja 2018, je bila v ljubljanski Operi premiera Mozartove opere Don Giovanni, ki si jo je ogledal Borut Smrekar kot stalni kritik kulturnega uredništva Dela in napisal, kot že ničkolikokrat, uničujočo kritiko. In to predvsem o sedanjem vodstvu Opere, manj pa o predstavi sami.

Negativne kritike same po sebi niso žalitev za opravljeno delo, ampak možnost zdravega preizpraševanja tako pri ustvarjalcih kot pri občinstvu, toda ... Nikakor ne mislim, da Borut Smrekar malo ve, tako o glasbi kot sami operni ustvarjalnosti, in mu - kdo pa sem jaz - ne oporekam, da sedaj honorarno piše tudi kritike. (Pred nekaj dnevi je prav tako v Delu Ministrstvu za kulturo napisal tehtno pritožbo, kako dobivajo naši direktorji, in tudi on, v gledališčih premajhne plače!) Vsekakor je strokovnjak, toda prav na umetniškem polju vemo, da strokovnost ni enoznačna, kar je nekdaj občutil tudi sam Mozart ... In danes se ne dogaja nič drugače. Moram reči, da sem se kdaj pa kdaj tudi strinjal s Smrekarjevimi trditvami o določenih uprizoritvah, toda za verodostojnega kritika je treba imeti še kaj drugega.

In prav zaradi Smrekarjeve kritike - sam sem šest desetletij le občasen obiskovalec opernih predstav - sem si 6. marca tudi ogledal ljubljanskega Don Giovannija. Imel sem srečo, da sem lahko kupil edino vstopnico sredi parterja. Nedvomno jo je nekdo zaradi bolezni vrnil, kajti dvorana je bila nabito polna in v parterju so bili tudi dodatni stoli na prehodih ob straneh. Ali občinstvo ne bere kritik, sem pomislil. Mogoče pa so prišli zaradi enakega razloga kot jaz. Izkazalo se je, da ne. Vsakega pevca in pevko so nagradili z aplavzom na odprti sceni, četudi je bilo v Delu napisano, da nekompetentnost in nespametnost umetniškega vodenja Opere dokazuje prav dejstvo, da daje na repertoar delo, »ko v hišnem ansamblu (na katerem je grajena zasedba) ni nikogar, ki bi mu bila vloga res pisana na kožo«. Zapisano ni žaljivo le za vodstvo, kateremu je bilo namenjeno, ampak tudi za operni ansambel. Brez komentarja. Starejši dolgoletni obiskovalec na sosednjem sedežu mi je, ko je Jože Vidic v vlogi Don Giovannija požel viharen aplavz, rekel: »To je ena velikih vlog Jožeta Vidica.« In sam sem dodal: »Pa tudi za Petra Martinčiča in Mojco Bitenc.« Toda midva sva le običajna obiskovalca. Borut Smrekar je kajpada videl že mnogo boljše pevce! Ne vem, kaj bi sicer rekel moj sosed, toda sam mu kar malo zavidam, Smrekarju. Ne glede na to, da je Smrekar gledal premiero, jaz pa naključno eno od kar treh predvidenih zasedb. Tudi drugače sem prepričan, da sva gledala povsem drugi predstavi. Kajti tu je bil še en kronski dokaz o nespametnosti vodstva: režiser Diego de Brea! "Kako sva si različna" še danes kdaj pa kdaj zapojeta Marjana Deržaj in Stane Mancini! Trdim, da je težko našteti pet slovenskih režiserjev v vsej stoletni operni zgodovini, kamor sodi tudi režiser Diego de Brea. Obdarjen je z izjemno muzikalnostjo in neprekosljivo vizualno močjo. Njegov odrski magični minimalizem, ki vnaša sodobno estetiko, pa je za naš operni oder naravnost očiščujoč. Celo kritik Smrekar je opazil fragment te vrhunske vizualnosti, ko ni mogel, da ob vsem blatenju oz. nerazumevanju predstave - vsak ima svoje mnenje o donhuanstvu - ne bi omenil »nekaj dobrih učinkov scenske luči (Diego de Brea / Jasmin Šehić).« To pa še ni vse: delo Diega de Bree z opernimi pevci, solisti in zborom je prav fascinantno. Nihče ni manj pomemben na odru. S prav kiparsko veščino oblikuje tako posameznike kot scenske podobe. Še nikoli ni bila pojavnost naših pevcev in pevk tako monolitna, uporabil bi izraz odličnost, ki se njegovemu režijskemu učinku najbolj poda. Mislim, da je Diego de Brea našel samolasten ključ operne režije. In upam, da bomo še naprej imeli tako nespametna vodstva v ljubljanski Operi, da bodo taki in podobni umetniki v ponos nas vseh razvijali svoje talente. Zakaj sem se sploh lotil tega pisanja? Ker sem v postavitvi Don Giovannija videl eno najboljših uprizoritev na ljubljanskem odru. Toda sem le občasni gledalec. Rekel bi samo še to: Dobro je, da smo si različni. In to ve celo ljubljanska operna publika.

(Niko Goršič)

Povezava: Borut Smrekar: Ocenjujemo: Don Giovanni (Delo, 5. 2. 2018)