Predsednik Kulturnega društva B-51, Ljubljana
Direktor Mednarodnega festivala uprizoritvenih umetnosti EX PONTO, Slovenija
Generalni sekretar gledališke mreže NETA (Nova Evropska Teatrska Akcija)
»Ravnanje drugih ljudi sooblikuje našo usodo, naša dejanja in nedejavnost pa so del njihove usode. Odgovorni smo tudi za to, kar se zgodi drugim; pa naj se tega zavedamo ali tudi ne.« (Zygmunt Bauman)1
Ta citat na začetku pretresljive drame poljske dramatičarke, ki govori o nuji človekove odgovornosti sobivanja, kot temeljem vozlišču bivanja - in če bi hoteli tudi razrešitvi - me je ob nenadni smrti našega prijatelja in kulturnega zanesenjaka Damirja Domitrovića presunil. Damir se ni tega problema samo zavedal, ampak ga je kot pravi kulturni aktivist razreševal tako rekoč v vseh svojih življenjskih projektih: še kot študent sociologije je bil soustanovitelj famoznega Kluba B-51 na Gerbičevi ulici, zbirališča ljubljanske subkulture; leta 1991, to je bil čas začetka vojne na tleh bivše Jugoslavije, je zasnoval Kulturno društvo B-51 ter dve leti zatem festival EX PONTO kot nekakšno kreativno duhovno stičišče begunskih umetnikov iz balkanske vojne vihre, ki je v dvaindvajsetih letih prerasel v pomemben mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti; podprl projekt Rajvosa, ki je namenjen bosanski manjšini v Sloveniji; bil pobudnik festivala Kluže na tromeji Slovenije-Italije-Avstrije in leta 2005 soustanovil Novo evropsko teatrsko akcijo, največjo gledališko mrežo v JV Evropi, katera zajema danes že 68 festivalov in gledališč iz dvajsetih držav. Kdaj smo imeli Slovenci na tem področju takega človeka? Ali sploh lahko nadaljujemo njegovo delo?
Premalo se tudi zavedamo pomena njegovih besed ob zadnjem festivalu EX PONTO, da lahko svojo državnost promoviramo samo s kulturo. Ne samo promoviramo, ampak z resnim odnosom do kulture in demografskega vprašanja tudi zaustavimo svoje nacionalno izginotje – in to brez križarskih straž po Sloveniji. Da je situacija še bolj brezizhodna, pa je dejstvo, da ne rešuje teh problemov niti Evropska unija. Mi imamo vsaj ministrstvo za kulturo, medtem ko ga Evropska unija nima.
Slepota slovenske kulturne politike in njenih komisij je v javnosti že pregovorna. Kot tudi neusklajenost z mednarodnimi kulturnimi skladi. In to ob premoči naših pesnikov, gledališčnikov, slikarjev, glasbenikov, plesalcev, arhitektov…, kar nam zavida na desetine držav. Med njimi so tudi mnogo večje! Kulturnjakarske komisije pa iz leta v leto, iz desetletja v desetletje poslušno, kot koloradski hrošči, uničujejo slovensko umetnost, katera daje smisel našemu obstoju. Tu ne gre največkrat le za problem nestrokovnosti in nepoznavanje materije, ampak da se je v tem novem obdobju ideologije kriminalizma, vsaj za nas iz bivše Jugoslavije, nakopičilo na vodilne položaje vse preveč zlobnih ljudi. Teh zlobnih kraljic in zlobnih škratov je že toliko, da je nevarnost, da se bomo kar naenkrat znašli v situaciji srednjeveške državice z enim pesnikom, enim gledališčem, eno galerijo, enim muzejem… ter nekaj tovarnami in bankami v tujih rokah. Tudi v kulturi bi morali nekateri za zapahe. Prišel je čas, ko moramo na strokovne položaje izbirati ljudi po karakternih kvalitetah in ne po politični orientaciji. Preprosto: V naši kulturi je preveč zlobe.
In zaradi tega se je dobesedno zlomilo srce našega prijatelja Damirja. Naj povem naravnost: Vzrok je bil konstanten kulturniški stres slovenskega svobodnega kulturnega samozaposlenega delavca. In to enega najbolj ustvarjalnih osebnosti! Kaj se šele dogaja v dušah nas manj neuklonljivih? Neizmerno je bilo vsakokrat njegovo čudenje nad nerazumevanjem njegovega poslanstva. In brez razlik, kljub številnim zamenjavam političnih garnitur. In ko so ga z odprtimi rokami sprejele evropske komisije, so ga naše preprosto blokirale. Čudil sem se mu, in ga zaradi tega tudi še bolj občudoval, da to ni nikoli povzročalo nobenega sovraštva pri njem do kogarkoli. Tako absolutno je bil prepričan v svoje delo in njegovo družbeno pomembnost, in v vrednost slovenskega gledališča, da je trdno verjel, da se bo nekaj spremenilo tudi v odnosu do njega. In teklo je že tretje desetletje… Zakaj mora biti ta vera pri nas utopična? Pa tu ni šlo, kot bi modno rekli, za konkurenčnost, ker nobenega konkurenta ne poznamo - spomnimo se še enkrat, da je bil generalni sekretar gledališke mreže NETE, v katero je včlanjenih 68 festivalov in gledališč iz dvajsetih držav - ampak za našo mnogo bolj nevarno bolezen. Zmeraj mi je ob njegovem navdušujočem pogovoru z njim prihajala na misel ena od temeljnih Prešernovih pesmi Pevcu, katere prvotni naslov je bil Osrčenje. Osrčenje je bila tista Damirjeva lastnost, skozi katero lahko razumemo njegovo dolgoletno vztrajanje. Zmeraj znova se je osrčeval, dokler srce ni več zdržalo.
Kajti vedeti moramo, da je vse kar je Damir delal, delal tudi s srcem. In to do zadnjega diha. Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti EX PONTO ni bil samo izmislek iz strokovnih ali pa eksistenčnih vzrokov, kot so večinoma vsi drugi festivali, ampak je nastal iz sočutja do vojnih beguncev. In taka so bila vsa dejanja v njegovem Kulturnem društvu B-51. Zmeraj je bil v poziciji tistega, ki nekomu pomaga: da se uveljavi, da realizira svoje sanje, da ga promovira, da mu omogoči skromen zaslužek, da mu da optimizem… Tu je bil še posebej pozoren do mladih. V okviru NETE je n.pr. formiral mednarodni igralski ansambel mladih. In tu ni šlo samo za posameznike, ampak tudi gledališke institucije ter festivale. Najtežje mu je bilo, da bi nekoga odslovil, da mu ne bi pomagal, da mu ne bi vliv vsaj malo volje. In pri Kulturnem društvu B-51 ni nikoli šlo za veliko denarja ali večjo organizacijsko ekipo. Ne, Damir je deloval največkrat z eno pomočnico, pri festivalih z dvema, tremi pri vsej tej obilici nalog. V Bruslju tega sploh niso mogli verjeti, da je vse to možno. V zadnjih letih je bila njegova desna roka pri vseh mednarodnih projektih le Žaneta Statevska. V dveh desetletjih pa se je v skrajno skromnih pogojih zvrstilo še nekaj marljivih in sposobnih pomočnic. Toda vztrajati v teh ne-kulturnih pogojih niso zmogle dolgo. Upanja ne moreš podaljševati v neskončnost. V nasprotju z Damirjem in njegovim neuklonljivim ponosom. Z njim je bil nepremagljiv.
Do zadnjega diha je Damir izgoreval. Slučajno sem bil delno z njim tudi v njegovem usodnem zadnjem tednu. V petek me je z osebnim avtom odpeljal v Zagreb, kjer je s predsednikom NETE Blagojem Stefanovskim predstavil delovanje NETE. Za vključitev sta se takoj prijavila dva festivala in tri gledališča. Zvečer smo že bili v slavonski Virovitici, kjer se je predstavilo kranjsko gledališče s predstavo Pred upokojitvijo Thomasa Bernharda, naslednji dan je bila ponovna predstavitev NETE na virovitiškem festivalu Virgas in zvečer bolgarsko-makedonsko-slovenska koprodukcija črnogorskega pisca Ljubomirja Đurkovića Tobelija. Ti dve predstavi sta bili nekakšni poskusni pilotski vrinek v Virovitičke kazališne susrete, kjer naj bi na festivalu v prihodnjem letu - na meji med Hrvaško in Madžarsko, kar se je Damirju zdelo zelo pomembno! - gostovalo več mednarodnih NETIH predstav. V nedeljo je Damir obiskal v bližnji Podravini grob njegovega dedka in babice. Sam se je rodil na hrvaški Reki, kjer sta pokopana njegova starša. Zvečer sva prispela v Ljubljano. V ponedeljek in torek sta s Žaneto Statevsko urejala podrobnosti za NETIN festival v bolgarskih Vratsih sredi maja, za velik NETIN festival v gruzinskem Tbilisiju konec maja in v začetku junija, za gostovanje NETINE predstave v Parizu in snovala predstavništvo NETE tudi v Bruslju. Poleti in zgodaj jeseni naj bi sledilo še šest festivalov v Makedoniji, Italiji, Črni gori, Grčiji in Albaniji. In njegov EX PONTO v Ljubljani! V sredo je že odpotoval v Podgorico. V četrtek si je ogledal premiero Leta nad kukavičjem gnezdom s slovenskim režiserjem v Kraljevem gledališču na Cetinju, pri kateri je sodelovala tudi NETA. V petek 11. marca 2016 naj bi bil sestanek o veliki mednarodni koprodukciji z mladim evropskim ansamblom petnajstih držav. Damir Domitrović ni prišel na sestanek. Telefonirali so v hotel v Podgorico in uslužbenec ga je našel mrtvega v hotelski sobi. Srce. Smrt.
In to ni bil nikakršen poseben Damirjev delovni teden – bilo jih je samo preveč.
Za konec pa moram omeniti, da je med najinimi številnimi, največkrat strokovnimi pogovori, zmeraj vpletel tudi zgodbice o odraščanju njegovih treh deklic: starejše Pie ter dveh malih čebelic Brite in Dorie. Kako je bil ponosen nanje! Upam, da se bodo še dolgo spominjale, da jih je imel oči strašno rad.
Naj zaključim te misli o našem prijatelju Damirju z istim Baumanovim citatom, da ga slučajno ne pozabimo, da ga ne pozabijo: »Ravnanje drugih ljudi sooblikuje našo usodo, naša dejanja in nedejavnost pa so del njihove usode. Odgovorni smo tudi za to, kar se zgodi drugim; pa naj se tega zavedamo ali tudi ne.«
Niko Goršič
je igralec, režiser pod psevdonimom Nick Upper, pisec, urednik, vodja Globalnega teatra, likovni in plesni kritik
1: Magda Fertacz,Trash Story, Sodobna poljska drama, Maribor: Festival Borštnikovo srečanje, 2015, str.48