Mali mladi oder Amo, sestavljen iz novih članov, ki se spoznavajo z osnovami gledališkega ustvarjanja in krepijo osnove gledališke improvizacije, skozi katere skupaj poiščejo temo, ki jih zanima, je v tej sezoni pripravil avtorsko uprizoritev Takrat in potem in sto let vmes. Vodja skupine, dramaturginja in režiserka Tereza Gregorič, poudarja, da pri vodenju vedno izhaja iz njih samih, sledi njihovim temam. Želja skupine narekuje, kakšno bo delo v sezoni. »Letos so člani in članice skupine Malega Mladega odra Amo, meni na veliko veselje, predlagali temo življenja starejših. Nad vsebino sem bila resnično navdušena, saj se mi zdi, da je medgeneracijskega dialoga premalo,« dodaja Tereza Gregorič. Zaradi izbrane vsebine se je projektu pridružila izkušena režiserka Nina Šorak, ki se je s to temo v preteklosti že ukvarjala.

»Teme sem bila zelo vesela, sem se pa na začetku vprašala, kaj lahko o tem najstniki, stari okoli štirinajst let, povedo. Glede na to, da gre za avtorski projekt, smo najprej začeli z raziskavo,« nam pove Nina Šorak. Dijaki so imeli serijo intervjujev s svojimi dedki in babicami o tem, kako so živeli nekoč, in na podlagi tega smo skupaj sestavili vsebino prizorov. Slednji odpirajo relevantne teme, kako so živeli pred skoraj sto leti, kaj vse se je v teh stotih letih zgodilo in kaj se danes vrača kot nekaj, kar smo izgubili. Skozi preteklost spregovorimo o odnosu do potovanja, onesnaževanja, samooskrbe in odnosa do soljudi. »Dobila sem skupino mladih, ki so zelo močni v gledališki improvizaciji. Pri ustvarjanju mi je bilo to zelo pomembno, saj so bili sposobni tudi v precej omejenem in vsebinsko zelo določenem okviru odpirati relevantne teme in jih razviti znotraj prizora brez vnaprej določenega besedila,« še dodaja Nina. Sproti smo razvijali tudi like, ki so postopoma nastajali preko odnosov med njimi, drže telesa, načina govora. Mladi so tako imeli dva pomembna izziva: kako preko izbrane vsebine odpirati določene teme ter kako igralsko utelesiti like, stare okoli osemdeset let.

Zakaj želi štirinajstletnik igrati štiriinosemdesetletnika in kaj želimo s tem povedati? »S tem zastavljenim izzivom začne mladostnik spoznavati nek drug svet, izziv odpira razmislek tudi o tem, kaj si vsak za svojo starost želi in česa ne. Po začetnem vprašanju okoljevarstva, tehnološkega in političnega napredka, smo se v procesu vrnili k njim samim in v izhodišče, kaj si o starosti predstavljajo oni,« vzpostavi Nina Šorak in meni, da je njihov pogled zelo čist in iskren, in čeprav morda deluje utopičen, je obarvan z zelo svetlim optimizmom. Ob tem Tereza dodaja, da ukvarjanje z gledališčem mladim omogoči pogled v življenja drugih, jih oplemeniti in pomaga pri razumevanju samega sebe. Časovna distanca je razkrila, v kakšnem svetu živimo danes in do tega so se tudi skozi predstavo opredelili. Stereotipno staranje povezujemo s tegobami, težavami in pogled mlade generacije na to temo odpira drugačen vidik na starost, ki je tudi svobodna in neobremenjena. »Pri mladih najbolj cenim njihovo veselje do gledališča in življenja, oni verjamejo, da bodo v življenju uživali. Ustvarjanje gledališča izhaja tudi iz naivnosti, da greš na oder in si nekaj upaš narediti,« še pove Tereza. Pri delu z mladimi se na oder vrne razigranost, na kateri temelji gledališče, kjer igramo in se igramo, da igramo.

Kakšne pa bomo me, ko bomo stare? Tereza želi, da bo končno dokončala svoje domače terme, ki jih bo nekoč imela. Takrat bo zgodaj vstala, spila dober čaj, brala, šla malo na morje in predvsem uživala. Želi se znebiti krivde, da mora nenehno nekaj delati, končno se bo sprostila in uživala. Ob tem pa bo seveda imela dovolj denarja za vse zdravnike, ki bodo zanjo skrbeli z vseh strani. Nina bo vesela, če bo starost doživela s kozarcem pitne vode, če bo zdrava in bo nekoč postala babica, čeprav je pot do tja še dolga. Sama si želim, da se bom veliko smejala in družila s prijetnimi ljudmi. Želim si tudi finančne brezskrbnosti, čeprav ne bom živela na veliki nogi. Predvsem pa si vse tri želimo, da bomo s seboj nosile vsaj košček razigranega in odprtega sveta, v katerem živi predstava Takrat, potem in sto let vmes.