PTL, 19. 4. 2012

Oče – hči

Plesni teater Ljubljana, THE DADDY PROJECT, koreografija Enya Belak, Maša Hawlina, Jerca Rožnik Novak, Veronika Valdés, premiera 19. april 2012.
:
:

foto Sašo Štih

Vse se je začelo lani nekega poletnega dne sredi naše majcene Ljubljane. Ob zaključku srednje šole so sledile dolge počitnice in nas je že kar pošteno razganjalo od energije in želje po plesu. Kar naenkrat pa – kaj če bi letos naredile svojo, prvo, samostojno predstavo? Ja! Vse navdušene nad idejo, da ustvarimo nekaj svojega. Sledi vprašanje, kaj pa mi lahko sploh pokažemo? Tako so sledili pogovori, kakšne teme so aktualne in zanimive za nas in širšo množico… Predlogov je bilo več kot dovolj, a niso bili zadovoljivi. Začele smo vrtati globlje, kaj je tisto kar se nam zdi zanimivo in pogovor je napeljal na odnose. Ljubezenske, prijateljske, družinske takšne in drugačne. Pogovarjale smo se o stereotipih v družini o odnosu Oče – sin, Mama – hči , Mama – sin ter Oče – hči in v istem trenutku nam je bilo vsem jasno da je to to - glavna tema našega projekta: odnos med očetom in hčerjo. In ob koncu pogovora ena izmed nas v šali reče, ja nič potem nas pa čaka Daddy Project. Ime se nas je tako dotaknilo, da smo ga obdržale vse do konca. In tako se je vse skupaj začelo – sledili so dolgi pogovori o naših individualnih odnosih z očeti, sledijo solze in smeh. Naš ustvarjalni proces se je razvijal, ideje smo nato speljale v prostor, telo, gib glasbo in ples. Predstava je počasi nastajala, skozi sam proces smo veliko razmišljale o naših odnosih in na koncu ugotovile, da kljub vsem 'napakah', ki jih imajo, so še vedno naši očetje in takšni kot so jih imamo neizmerno rade (čeprav bi jih bilo včasih treba malce poštimati, tako po naše).

Avtorice in izvajalke projekta (Enya Belak, Maša Hawlina, Jerca Rožnik Novak in Veronika Valdés) smo lansko šolsko leto, z izjemo Maše, ki je še vedno srednješolka, zaključile šolanje na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana – smer sodobni ples. S plesom se želimo ukvarjati profesionalno, zato se želimo pokazati čim širši javnosti in prispevati k raznovrstnosti sodobnega plesa v Sloveniji, z močnim plesnim centrom v Ljubljani. Ker smo predstavnice mlajše generacije se nam zdi pomembno, da promoviramo sodobni ples tudi medgeneracijsko, saj večini še vedno ni dovolj poznan.

Plesna predstava je izpovedno naravnana. Prav zato je namenjena širši publiki, saj ima močno sporočilo. Opominja in nagovarja gledalca, da začne razmišljati o svojem odnosu do otroka ali starša, spodbuja h sprejemanju, komunikaciji, ljubezni. Predstava želi gledalca zbuditi, da se zave kako pomemben je medsebojni odnos v družini; vedenjski vzorci se prenašajo na otroke in nazaj na starše, ko le ti v starosti potrebujejo pomoč.

Rdeča nit plesne predstave so individualni odnosi, ki jih imamo z očetom, prijateljem, tujcem, zaupnikom, sovražnikom… pa vendarle očetom – za VEDNO. Predstava odpira problematiko odsotnosti očetov v fizičnem in tudi psihološkem smislu ter tudi njihovimi pričakovanji in obnašanjem ob prisotnosti. Naši očetje so zelo različni, a v njih najdemo veliko podobnosti. Želimo si, da bi nas opazili sedaj, tukaj, takoj… Predstava zbuja različna čustva in prikliče v spomin situacije v katerih smo se znašli, odpre stare rane, prikliče solze na lica in prikaže nasmeh na obrazu. Predstava je življenjska, sodobna, njena tematika je vendarle večna in vselej aktualna. Delčki teh zgodb so v stalnem procesu razmišljanja, so stalnice v našem življenju. Tega se niti ne zavedamo dobro, vendar lahko prav oni postanejo nekaj nenavadno močnega. Ples, ki predstavlja to temo je govorica abstraktnega, kot so abstraktni naši odnosi. Preprosti, a vendarle kompleksni, čustveni in nerazumni. Popolna družina je le slika nasmejanih obrazov. Ujet trenutek, ovit med štiri stene. Nekoč prideš do spoznanja, da ni vse samo v lepi fotografiji, potrebuješ ljubezen, dotik, občutek varnosti, zaupanja. S projektom The Daddy Project želimo kritično izplesati odnose znotraj družine.

Vsaka izmed nas ima biološkega očeta, pa je ta oče res vedno pravi oče? Je nekdo, ki ga morda nikoli ne bomo spoznale, ker je že zdavnaj zapustil mamo, ali pa se je tako odklopil iz mojega sveta, da ne ve niti, da obstajam. In si želim, da bi me opazil. Je oče res vedno biološki ali lahko najdeš očeta tudi v prijatelju, ki je odprt za pogovor in ima rad tvoje posebne navade?

Odnos z očetom zaznamuje dvojnost bližine in daljave, bližine intime po eni strani, in včasih tudi mentalne ali telesne odsotnosti, po drugi. Glavni motivi so naši individualni odnosi z očetom, razvoj očetovske vloge od otroštva, do pubertete in sedanjosti, ko zapuščamo najstniška leta. Dotaknile se bomo tudi preteklosti, kako se je zgodovinsko spreminjala vloga očeta vse do danes. Znotraj duetov, solov in s skupinskimi točkami želimo pri gibu v določenih delih ustvariti humoren pomen, naš namen pa je tudi, da bi se gledalec in gledalka prepoznala v določenih situacijah.

PTL