Ob ponatisu drame Tako dolgi mesec avgust (v izvirniku Agosto, el mes mas largo) je Mohorjeva družba včeraj v Ljubljani pripravila tudi pogovor s Simčičem, ki ga kritiki pogosto prepoznajo kot prvo literarno avtoriteto slovenske diaspore. Avtor je pojasnil, da je dramo zgolj slogovno revidiral, ne da bi kakorkoli posegel v njeno vsebino. Spremno besedo k novi izdaji je prispeval Brane Senegačnik.
Simčičeva drama v dveh dejanjih se odvija na argentinski estanciji, ki jo je ustanovil in z njo obogatel protagonistov ded, angleški priseljenec. A za zunanjim bliščem se skrivajo temačne družinske skrivnosti in tudi širše družbene krivice. Kljub pohvalnim kritikam se drami doslej še ni odprl noben oder profesionalnih slovenskih gledališč.
Simčič je dejal, da se zaradi tega ne počuti prizadetega. Razlog za neodzivnost gledališč vidi v tem, da je pri odločevalcih še vedno prisotna "previdnost v ambientu". Poleg tega po njegovih besedah vsaj polovica mlade generacije ne bi razumela vsebine dela. V šali je dodal, da bi zaradi tega uprizoritev zagotovo tudi finančno propadla.
Sicer se je Simčič, ki so ga leta 2011 izvolili za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v pogovoru dotaknil aktualnega stanja v slovenski družbi. Pozval je k spravi, ki bi se po njegovih besedah morala zgoditi med osebami in ne med ideologijami. Dejal je, da Slovenci brez sprave ne bomo izumrli, bomo pa zgolj životarili.
Svoje življenjsko in literarno delo Simčič dojema kot poziv k razumnosti, pogumu, zmernosti in srčnosti, brez katerih po njegovem mnenju ni sprememb na boljše. Izrazil je razočaranje, ker je nekaterim uspelo utruditi vrednote v slovenski družbi. V zvezi s tem je izpostavil pomanjkanje zavedanja, da človeka v prvi vrsti spreminjajo prav vrednote.
Akademik Simčič se je rodil leta 1921 v Mariboru. V letih 1948-1994 je deloval v Argentini in bil eden najvidnejših literatov slovenske povojne emigracije. Za svoj roman Človek na obeh straneh stene (1957), prvi slovenski eksistencialistični roman, je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za svoj celotni literarni opus.
V Argentini je bil Simčič v ožjem krogu organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skupnosti, kot tak tudi soustanovitelj Slovenske kulturne akcije in prvih 12 let urednik osrednje emigrantske kulturne revije Meddobje. Po osamosvojitvi Slovenije se je leta 1994 vrnil v domovino.