Kot je na včerajšnji predstavitvi v Slogiju povedal sourednik Štefan Vevar, je bil projekt, ki je obsegal tudi znanstveni simpozij na lanskem Borštnikovem srečanju v Mariboru, zelo široko tematsko zastavljen. Obsegal je ne le notranje in zunanje gledališke uvide, ampak tudi gledališče v kontekstu časa - sociološke, zgodovinske in kulturnozgodovinske uvide.
Publikacija, ki nosi podnaslov Ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani, osvetljuje prvih pet desetletij od ustanovitve društva. V njej po Vevarjevih besedah prevladujejo prispevki, ki obravnavajo posamične gledališke fenomene skozi čas, manj pa je zgodb o gledališču sredi prostora in časa.
Predhodnik pričujoče monografije je po njegovih besedah publikacija, ki jo je Slovenski gledališki muzej izdal leta 1967 ob 100-letnici Dramatičnega društva v Ljubljani in v njej predstavil različne vidike slovenske gledališke zgodovine do tistega časa. Kot je poudaril, so tokrat želeli osvetliti tiste fenomene, ki so bili tedaj nekoliko zanemarjeni.
Po besedah Barbare Orel so vse razprave, objavljene v monografiji, izvirne študije, ki prinašajo mnoga nova spoznanja in pomembno dopolnjujejo obstoječo literaturo.
Monografija je razdeljena v tri vsebinske sklope. Prvi prinaša zgodovinski pregled, drugi se posveča razvoju slovenske dramatike in gledališča, tretji je namenjen genezi odrskega govora in gledališkega izobraževanja.
V prvem najprej Vevar poda mejnike v razvoju Dramatičnega društva, prispevek Alda Milohnića nosi naslov Od Dramatičnega društva v Ljubljani do dramatičnih društev po Sloveniji. Darja Koter se je posvetila pionirju Dramatičnega društva v Ljubljani Josipu Nolliju, Aleš Gabrič pa zadnjim desetletjem društva. Nadja Zgonik je obravnavala nacionalno ikonografijo v času od ustanovitve društva do prve svetovne vojne.
V drugem sklopu se je Gašper Troha posvetil vplivu Dramatičnega društva na razvoj slovenske dramatike med letoma 1867 in 1892, Ivo Svetina slovenskemu plemenskemu junaku Tugomerju, Mateja Pezdric Bartol razvoju slovenske meščanske dramatike konec 19. stoletja, Blaž Lukan pa repertoarju Dramatičnega društva v prvem desetletju delovanja.
Tone Smolej je raziskal francoski repertoar društva, Irena Avsenik Nabergoj pa gledališke in operne uprizoritve z judovsko tematiko v okviru Dramatičnega društva. Gregor Pompe je razdelal Dramatično društvo v kontekstu začetkov slovenske operne poustvarjalnosti, Igor Grdina se je posvetil Gorenjskemu slavčku, Peter Bedjanič opernemu pevcu Emilu Scarii, Henrik Neubauer pa začetkom baleta na Slovenskem. V tretjem sklopu sta se Katarina Podbevšek in Barbara Orel posvetili Dramatičnemu društvu z vidika začetkov govornega oziroma igralskega izobraževanja.
Dramatično društvo v Ljubljani je bilo ustanovljeno leta 1867, šele z njegovo ustanovitvijo pa so bili postavljeni temelji za razvoj slovenskega gledališča moderne dobe. V svojem razvoju je do leta 1920 prehodilo petdesetletno pot skozi dobo institucionalizacije in profesionalizacije slovenskega gledališča, ko je nastopila nova razvojna stopnje - doba evropeizacije.
V četrtek bodo v Slogiju odprli še razstavo z naslovom O poteh k "najlepši iznajdbi človeškega duha" na Slovenskem - mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani.