Gledališče Celje, 8. 9. 2021

Oaza za preminule

Gledališče Celje, Mali oder, Rok Vilčnik - rokgre PRAVI HEROJI, režija Samo M. Strelec, premiera 10. 9. 2021.
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik

Mariborski pisatelj Rok Vilčnik, ki je na začetku svoje ustvarjalne poti objavljal pod psevdonimom rokgre, zdaj pa ga k imenu dodaja le kot arabesko, je v komediji Pravi heroji odprl več različnih tem, več različnih nevralgičnih točk, značilnih tako za naše lokalno okolje kakor za svet okrog nas.

Divji razcvet turbokapitalizma, ki ga v Sloveniji doživljamo zadnjih trideset let, globalno pa ga je »obogatil« še neusmiljeni neoliberalizem, je pripeljal do miselnosti, ki je nekaterim starejšim generacijam povsem tuja: privatizirati je mogoče vse, profit je mogoče narediti iz vsega, posel je lahko vse. Da je zasebno ukvarjanje s smetmi eden najdobičkonosnejših početij, vemo vsi, zlasti vse mogoče mafije po svetu. Da ljudje v državah, ki so privatizirale pošto, pošiljke dobijo samo, če sami hodijo na poštne urade po staromodne papirnate ovojnice ali obsoletne razglednice. Da v kriznih časih države s privatiziranim zdravstvom puščajo ljudi na cedilu, vidimo te dni vsak dan. Da pa bi nekomu prišlo na misel na svoji zemlji narediti zasebno pokopališče in ga tržiti kot turistično destinacijo, za to pa, prepričana sem, tudi mlajše generacije še niso slišale. In prav to je ena od tem Pravih herojev.

Zasebnik sumljive provenience (kakršnih v tej državi mrgoli) z imenom Ingemar Ferš (starši so bili gotovo občudovalci Ingemarja Stenmarka, ki je na Elanovih smučeh zmagoval v časih Bojana Križaja) ima zemljišče, ki ga je registriral kot zasebno pokopališče. Ker pa država namerava prav na tej parceli urediti spominsko domobransko grobišče, mu je ponudila nadomestno parcelo. Ferš zdaj namerava tam zgraditi grobarski resort, ki bo ponujal najbolj luksuzne pogrebne in popogrebne usluge ter prinašal velike dobičke. Seveda pa mora najprej ločiti domobranske kosti od vseh drugih. Te druge mora invalidni in alkoholični pomočnik Canek preseliti na novo lokacijo. Avtorjeva odlična zamisel o privatnem britofu kot donosni »turistični« destinaciji bi bila že sama po sebi dovoljšnje izhodišče za črno komedijo. A ker jo je avtor navezal na latentno slovensko »kostko« nadaljevanko, je obešenjaški humor včasih že kar na meji zdrsa med smešnim in neokusnim. Canek pri izkopavanju domobranskih kosti namreč naleti še na številne druge pokojnike od Turkov pa vse tja do Keltov, Rimljanov in bržčas še mnogih drugih, ki so bivali pred nami v naših krajih. No, in enako se zgodi tudi na novi lokaciji, ki je prav tako kontaminirana. Canek tam izkoplje partizansko grobišče, najde pa tudi otroško pokopališče kot posledico dejstva, da je tam nekoč stal ženski samostan. In ker se zaradi različnih kolobocij domobranske in partizanske kosti spremešajo, Ferš odloči, naj bojo pač spremešane na obeh lokacijah, kajti zamolčane in brez spomina zagrebene prinašajo v življenje prepir in večno nasprotstvo, zato je bolje, da jih lepo obeležimo, ne glede na to, komu so v resnici pripadale. Čeprav je misel izrečena iz koristoljubja, je to nemara edina sprejemljiva Ferševa izjava, ki nam je znotraj obešenjaške okrutnosti Pravih herojev lahko v vzpodbudo. Če pa bi se komu zdela bogokletna, ne pozabimo, da gre za šarfno, torej ostro komedijo. Kdor se ne zna smejati na svoj račun, tujega vreden ni.
Vendar avtor spretno vijuga med obema skrajnostma, torej pogrebnim profitarstvom in preštevanjem kosti, saj med osnovna motiva vpleta še druge bizarnosti in celo nadrealnosti.

Ferš ni le personifikacija neoliberalnega izkoriščevalca, je še precej več in precej hujši. Dobička ne vidi le v pogrebni dejavnosti, marveč tudi v samih pokojnih. V času balkanske vojne se je v Prištini izučil trgovanja z organi in to »obrt« je obdržal do danes. Zanj je vsak pokojnik dvojni dobitek – najprej kot lastnik donosnih organov, nato pa še kot potrošnik, ki potrebuje grobarske usluge. Ne morem si kaj, da se ob tej bizarni komediji ne bi spomnila Strniševih Ljudožercev. Seveda se aluzija nanaša izključno na podobna grozodejstva, ki jih hladnokrvno počnejo Falac z ekipo in Ferš. Le da so Strniševe kreature lačne boljšega življenja in pri ubiranju bližnjic k temu cilju niso izbirčne, Ferš pa je samo pohlepen in brezčuten tajkun. Za povrhu pa še izprijen in izrojen, saj ga privlači nekrofilski odnos z lokalno radodajko Liliko, ki mora med odnosom igrati mrličko in ležati v krsti. Vilčnik gre v pretiravanju v vseh smereh do samega roba, včasih zdrsne celo čezenj. Zdi se, kot da ga absurdnost celotne razpostave žene v najbolj nenavadne meandre človeške sprevrženosti, ko je mogoče izreči in narediti vse, česar običajni zdravorazumski in nravstveni kodeks ne dopuščata, komedija pa vsemu temu na široko odpira vrata. Tako dr. Žnuderl nima predsodkov, da bi iz črevesja pokojničinega trupla izbezal prstan, s katerim se je bila zadušila, Oma nima težav s tem, da si v usta vtakne protezo pravkar odkopanega mrliča, Batmanov gedžet izzove obilno proktološko reakcijo ... V tej komediji je res veliko vsakovrstnih človeških izločkov in iztrebkov, kdo ve, kako bi dr. Freud komentiral to skatološko obsedenost? V filmski verziji je recimo Jokerjev gedžet smilex – plin, ki človeka izsmeji do smrti. (Seveda si ne drznem priporočiti v branje Treh razprav o teoriji seksualnosti.)

Ferševo nasprotje je mali človek Canek. Z leseno nogo, sirota brez staršev, alkoholik, brez izobrazbe. Zaposlen pri grobarskem eliziju Večno razkošje ne prejema plače, službo mu je »zrihtala« preračunljiva Oma, da bi se počutil koristnega. Usluga seveda ni zastonj, dolžan je izpolnjevati vse, tudi najbolj čudaške naloge delodajalca Ferša. In kam se zateče človek brez perspektive, tudi če ne bi bil Štajerec? V alkohol, seveda. »Ko toti Štajerc v Dravo pade, pou je spije iz navade …« pravi Vilčnik. A navkljub alkoholizmu, ki je v tej igri v bistvu beg, izhod iz brezizhodnosti, je Canek pozitiven lik, naiven in dober, do ušes zaljubljen v Liliko, s katero bi se poročil in imel froce, obenem pa tudi ne tako butast, za kakršnega ga imata Oma in Ferš. Njegova največja odlika je seveda potreba po ontološkem. Boga kot metafizično kategorijo je prečrtal, ker menda rabi veliko denarja, deli kazni in nima ne avta ne izpita. Zato je njegovo božanstvo sodobni ameriški nadomestek Robina Hooda Batman, v netopirja preoblečeni bogataš Bruce Wayne, ki tepe barabe in pomaga revnim in ubogim in ki ga je Canek spoznal iz stripov, s pomočjo katerih se je sploh naučil brati. Batman pa ni le sanja, izmišljija ali črna miš alkoholnega delirija, temveč je človek iz mesa in kosti, ki Caneka obiskuje, mu podari enega od svojih gedžetov, se z njim sonči ob reki, skratka, je njegov tukajšnji in tamkajšnji zaveznik, prijatelj, vzornik in superheroj. Je nekakšen novodobni Don Kihot in Canek naj bi postal njegov oproda oziroma side-kick Robin. Vpeljava izmišljenega lika iz sveta ameriške popularne filmske in stripovske industrije daje Caneku po eni strani dodatno dimenzijo, saj ga je mogoče razumeti kot ontološki nadomestek, po drugi pa je lahko samo pragmatična, smešna, tuzemska, delirična halucinacija. Vsekakor funkcionira kot nadrealen element, ki v poplavo obešenjaštva prinaša nekaj čudno poetičnega.

Značilna in ničkaj duhovita je vloga žensk v Pravih herojih. Če najprej pogledamo, kdo so sploh kandidati za prave heroje ali za heroje sploh, potem vidimo, da med njimi žensk ni. S Canekove perspektive je pravi heroj Batman, z Batmanove Canek oziroma mali človek, s Ferševe je to kar Ferš sam. Ženski sta, kakor je to sicer že v navadi v večini slovenske literature, mačistično zvedeni na stereotipa velike matere, v našem primeru Ome, in kurbe, v našem primeru Lilike. Kdaj se bo že končno našel/a kdo, ki bo kot pravo heroino, pa naj bo še tako absurdna ali smešna, tragična ali sentimentalna, ubesedoval kakšno bitje ženskega spola? Očitno je vsezveličavnost krščanskega arhetipa nepremagljiva vsem feminističnim študijam in prizadevanjem navkljub. Seveda ne dvomim, da se bomo Omi in Liliki vsi na veliko smejali, ampak pod črto in ob nadrobnejšem razmisleku bo to posmehovanje spolu. Zanimivo bi se bilo vprašati, kako bi funkcionirali dramski liki in kakšna bi bila naša recepcija, če bi bila Ferš in Canek ženski, Oma Otata, Lilika Canek in Batman Barbarella. Ampak to je že predmet druge igre.

Končno je treba spregovoriti tudi o geografskem kontekstu te šarfne komedije. Zvedena je na mesto Maribor in napisana v mariborskem pogovornem jeziku. To ji daje dodatno žlahtnost in seveda tudi obilno komičnost. Danes ekonomski veleumi temu rečejo: dodana vrednost. Zabaven mariborski pogovorni jezik že sam po sebi z vsemi nemškimi popačenkami in drugimi gramatičnimi in lingvističnimi posebnostmi zveni smešno, zabavno in ustvarja po eni strani lokalno istovetenje, po drugi pa distanco pri vseh, ki ne izvirajo iz tega okolja. (Podobno je pred leti odzvanjal Partljičev Štajerc v Ljubljani.) A naj gre za identifikacijo ali odmik, samoironijo ali superiornost, eno je gotovo: smejali se bomo vsi. Nekateri stisnjenih ust, drugi prešerno, ni pomembno, pomemben je smeh. Kajti smeh je pol zdravja in skupaj z zdravo pametjo nam bo odpihnil tudi to apokaliptično korono, v času katere sedim v močvirniški klavzuri in upam na lepše čase.

Živ človek je strošek, mrtvec dobiček.

Superheroj Batman je zamenjal boga.

Brez spomina zagrebene kosti prinašajo v življenje samo prepir in večno nasprotstvo.

Mariborščina daje dodatno žlahtnost.

 

 

Povezava: PDF Gledališkega lista.

Samo M. Strelec, Pravi heroji, Gledališče Celje, Rok Vilčnik-rokgre

Povezani dogodki

Gledališče Celje, 24. 12. 2020
Voščilo Gledališča Celje
Gledališče Celje, 25. 2. 2020
Razpis natečaja Žlahtno komedijsko pero
Gledališče Celje, 6. 10. 2020
Večerova nagrada Živi Selan