»VARNOSTNIK 1: Težko, da kdaj zgubim kontrolo. 
VARNOSTNIK 2: Važno je, da ima človek kontrolo.
VARNOSTNIK 1: Če imaš kontrolo, imaš vse.
VARNOSTNIK 2: Če imaš kontrolo nad situacijo, potem veš, da imaš situacijo pod kontrolo. 
VARNOSTNIK 1: To, kar si rekel, je čista resnica.
VARNOSTNIK 2: Vem.«

Ko sem prebrala besedilo Enrica Luttmanna, sem zgubila kontrolo. Bila sem jezna. Še huje, bila sem besna. In poleg tega sem bila povabljena, da napišem besedilo, ki ga berete, besedilo, ki noče biti jezno lajanje.

Izgubila sem kontrolo, saj sem kuratorica in kritičarka vizualne umetnosti in svoj poklic cenim in spoštujem. Pa vendar, tudi v meni je seme negotovosti in Sen ga je izdatno namočil s hladno vodo. Bila sem nemočna in vse sile je bilo treba zbrati, da sem znova začela razmišljati o besedilu.

Možnosti je bilo več. Prva, ki je bila gotovo posledica nemoči in izgube kontrole, je bila napad. Napad na Luttmanna, Sen, gledališče, umetnost, družbo. Ta možnost se mi ni zdela produktivna.

Moram priznati: besedilo je delovalo name povsem očitno in moja reakcija je bila predvidljiva. V meni se je zbudilo nekaj divjega, nekaj, kar se skriva pod strokovno površino. Zadelo je ob negotovost, ki me zajame vsakokrat, ko stojim pred umetnino, ki je ne poznam, ne razumem ali ne začutim. Z besedilom bi postavila obzidje, a morda bi bilo bolje, če bi na stežaj odprla vrata sveta umetnosti. A še prej je bilo treba znova vzeti v roke Sen.

Po spominu sem iskala druge primere, ki bi mi pokazali podobo sodobne umetnosti v današnji kulturi. Spomnila sem se filma Art School Confidential (2006), Klečevih romanov, pa filmskih biografij van Gogha (1956 ali 2010), Basquiata (1996), Fride (2002), Pollocka (2000) in drugih, in prav v kotu spomina se je valjala še znana tridesetminutna smešnica Murphy Brown iz devetdesetih, v kateri novinarski kolega glavne igralke naznani: »Ljudje so čakali, da bi nekdo že razkril to tako imenovano umetnost in posel, ki se hrani z njo. To je hiša iz kart in morda jo bo lahko razkrinkal prav tvoj prispevek.« Ostrobesedna in neustrašna Murphy razkrije svet umetnosti večkrat, saj jo scenaristi enkrat postavijo v prostor z duchampovskim pisoarjem, drugič pa po podlistku v manchestrski črni kroniki Murphy s sliko osemnajstmesečnega sinka prelisiči strokovnjake, prav kakor je to storila mlada mati, ki je za šalo ponudila sliko svojega sinka Manchestrski akademiji likovnih umetnosti, ta pa je delo nagradila zaradi »določene kvalitete v ravnotežju barv, kompozicije in tehničnega znanja«.

Zdi se, da je v umetnosti možnosti za manipulacijo veliko več kakor v kateri od eksaktnih ved, ki jih obožuje racionalistično naravnana neoliberalna sedanjost. Tu ni pravil, ni obrazcev in števil, zapovedi in okvirjev, ki jih ne bi smeli nikdar prekršiti. In kapital, sredstvo, ki določa življenje vsakega od nas in ki ga potrebuje tudi Umetnik v Snu, je v svetu vizualne umetnosti (vsaj včasih) še moč zaobiti. Vizualna umetnost je zaradi svojega statusa, ki ga je predvsem slikarstvo pridobilo v zgodovini, tudi danes cenjena kot nekaj »vzvišenega«. A ta podoba se vedno bolj krha in sproža posmeh tistih, ki so jim iz slonokoščenih stolpov »vzvišene« Umetnosti klicali, da ne razumejo. Zdaj obiskovalcem kličemo, naj pridejo na razstave, pa jih vsaj v Sloveniji ni od nikoder. Izgubili smo dvoje občinstev, tisto, ki ga je odvrnil modernizem, in tisto, ki je verjelo vanj in ki ga, malo tudi zato, vsiljiva sodobna umetnost »ne prepriča«. Potem je tu še tisto občinstvo, na katero čakamo, da ga bo vzgojila tretja generacija neoliberalizma.

Menim, da ni sodobna umetnost nič kaj »vzvišena«, ponuja pa poleg estetske, etične in spoznavne funkcije možnost svobode. Sodobna vizualna umetnost ponuja svobodo. Njena krhajoča se zgodovinska podoba »vzvišenosti« ji ta prostor omogoča. Seveda svoboda ni enostavna stvar. To je spolzek teren, na katerem prav in narobe nista določena, na katerem sta dobro in slabo včasih nedoločljivi in je pogosto treba vztrajati v slabih razmerah brez upanja na uspeh. Mnogi se predajo, kot se predajo mnogi študentje medicine, ki so najprej hoteli biti kirurgi, pa so postali družinski zdravniki. Zakaj bi kdo želel biti kirurg, ne vem (če odmislim prestiž in dohodek), željo umetnikov pa mi je pred kratkim pojasnil eden od očetov sodobne umetnosti, kakor jo vidimo v tem koncu sveta, Ulay: »Biti umetnik je nor poklic, saj morate imeti inspiracijo, morate izumljati, producirati, promovirati in prepričati še druge, da je to, kar delate, pomembno, in še vse morate plačati vnaprej! Toda umetnik, ki ne išče galerije, kariere in denarja, ima lahko danes prav tako močno izjavo kot v šestdesetih in sedemdesetih letih. Drugi časi so, razlogov za dejanja pa ni nič manj. Nemški kritik mi je nekoč rekel: ,Svinje današnjega dne bodo šunka jutrišnjega!‘ Bolje se ne da povedati!«¹

Vsi umetniki nosijo v sebi kanec idealizma. Nekateri ga gojijo, da se razcveti v prelepo rožo, drugi podležejo krutosti realnega in postanejo negativna podoba sveta umetnosti.
Tisti, ki vstopajo v svet umetnosti zato, da bi našli galerijo, zgradili kariero in zaslužili denar, obstajajo. Tu in tam so med njimi tudi takšni z obilico idej, želja po uspehu jih žene naprej in naprej in včasih sproti ustvarijo prečudovito umetnino. Pa vendar je tu več tistih, ki si ustvarjajo prostor za izjavo v svobodi, ne le za osvobojeno besedo, ampak za besedo v svobodi. Pa čeprav so zidovi bele kocke vedno tanjši in se razstave zlivajo ven iz galerij v vsakdan in pljuskajo nazaj v galerije, čeprav se umetnost na eni strani vse bolj prepleta z vizualno kulturo, so na drugem bregu še vedno tisti, ki se ne predajo, temveč vztrajajo:

Umetnica A. se je marca 2009 v New Yorku pripravljala na projekt v Guggenheimovem muzeju. Živela je v Brooklynu, le nekaj postaj podzemne železnice od prijetne Bedfordske avenije, a v njeni četrti živi neizobraženo, revno prebivalstvo. V trgovinah govorijo španski jezik in prodajajo mehiške izdelke. Na razdrapanih ulicah zlahka stopiš na mrtvo podgano. Zapahi na hišah so močni. V napol zapuščenih in razpadajočih industrijskih halah je veliko umetniških studiov in A., ki sicer zasluži mnogo več od povprečnega slovenskega umetnika v pregrešno dragem New Yorku, že tedne ne najde časa, da bi razpakirala. Vse njene stvari, od oblek do osnutkov umetniških del, čakajo v kartonasti škatli v garsonjeri, ki je obenem atelje in ki si jo deli s prijateljem. A. že več mesecev boleha od naporov in utrujenosti. Pravkar je pripotovala iz Evrope in spet odhaja. Med pogovorom neprenehoma zvoni telefon. A. je raztresena. Ta dan jo čaka še nekaj sestankov. V njeni glavi so pomešani kraji, razstavišča, galeristi in kustosi. A. komaj čaka na nekaj mirnih dni, a kdo ve, kam jo bo odneslo po razstavi v Guggenheimu.

Druga zgodba je pripoved o mojem prijatelju: K. je na poti k uspehu, a leta hitro bežijo. Zastopajo ga tri galerije v treh državah. Vabijo ga na festivale, uspešen je pri kandidiranju na rezidencah in tu in tam razstavlja na skupinskih razstavah pomembnejših galerij. Na internetni lestvici Art Facts, ki meri uspešnost umetnikov, je na približno 5800. mestu na svetu in njegova uvrstitev se izboljšuje. K., rojen v Beogradu, od leta 2002 prebiva na Dunaju v enosobnem stanovanju, ki ga je odkupil pred letom dni. Njegovo življenje sestavljajo naporna potovanja in samotni dnevi v stanovanju, ki mu večino časa služi tudi kot atelje. Na Dunaj se je preselil zaradi politične in gospodarske situacije v svoji državi. V žepu je imel 300 evrov, in da bi lahko živel na Dunaju, je zaprosil za vizum za umetnike, a zaradi tega je moral takoj začeti plačevati davke. Najprej je živel pri prijateljici, po letu dni pa je najel stanovanje. Imel je srečo, da je stanovanje po nekaj letih s pomočjo družine odkupil. Nekako zbere za stroške in potovanja, vendar živi skromno. Vsako leto ga skrbi, kaj bo naredil, če mu ne bodo podaljšali vizuma, in kaj, če ne bo prodal nobene slike.²

A. in K. vztrajata iz želje, ki je močnejša od varnih okvirov kontrole. Svoboda prinese možnosti in življenje, vendar tudi negotovost in strah. Razvaline slonokoščenega stolpa še ponujajo možnost za iskanje svobode, pa čeprav so Zdravniki in Umetniki prav tako častihlepni, pohlepni, muhasti in jezni kot drugi ljudje. Kakor vsi tudi oni iščejo svoj kraj svobode, kjer bo, kakor pove Luttmannov tatinski Umetnik, »moja edina misel: ,Zdaj lahko.‘ Lahko preprosto sem! Neprespane noči in neprestano iskanje nečesa ... Vsega tega bo konec. Ostala bo samo svoboda gledanja. Svoboda. Sladka, opojna svoboda ...«

Svoboda seveda ni denar in ne le sreča, umetnik pa ni genij, ki jo najde. Doživi jo tisti, ki je obsedel v galeriji, Antonio: »Tako srečen sem! In to zato, ker ... Zdelo se vam bo absurdno, ampak ... Ne spomnim se svojega obraza in prav malo mar mi je za to! Ni to čudovito? (Kar naenkrat tema. Trenutek tišine.) Ej, ni še konec! (Luč na Antonia se znova prižge.) Hvala. (Gledalcem.) Še nekaj bi rad povedal, nekaj fantastičnega. Gre za nekaj neločljivo povezanega s stanjem, v katerem sem se znašel; gre za to, da imaš neko posebno prednost, in nikoli si nisem mislil, da jo bom kdaj v življenju imel. Umetnost – je nesmrtna! (Za trenutek zastane.) Tema!«


1 Ulay: »Estetika je zanimiva, etika pa nujna!«, Mladina, 8. 6. 2012, str. 5.
2 Telefonski intervju z umetnikom, privatni arhiv, 2. 4. 2009.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 9206 Kb)