Za gledališče sem začel pisati pred skoraj dvajsetimi leti. Takrat sem bil po poklicu še igralec, kar sem tudi doštudiral (diplomiral sem na milanski Accademii dei Filodrammatici, eni najstarejših igralskih šol v Italiji). V poklicu sem vztrajal slabih šest let, med katerimi so se dogajali vzponi in padci.

Zadnji igralski angažma, v katerem sem se znašel, je bil psihično izredno naporen. Nikakor mi ni uspelo najti dobrega počutja na odru in pred vsakim nastopom sem se tresel od treme; že misel, da bom moral igrati, mi je vzbujala velik strah. V meni se je nekaj spremenilo, a ne bi znal točno povedati, kaj. Ko pa se je angažma iztekel, sem prijel za pero (v resnici je šlo za pisalni stroj, ja, za pisalni stroj, podoben tistim, ki nastopajo v ameriških filmih) in začel pisati. Literarna zvrst, ki se je začela izpisovati, preteklim izkušnjam navkljub ni mogla biti drugačna kot dramska. Predolgo sem se klatil po gledališkem svetu. Vse, česar sem se domislil, se je v moji glavi spreminjalo v neposredni nagovor, v pogovor med osebami, v dejanje, ki ga omejujejo štiri stene. Takrat si še nisem mislil, da bo pisanje postalo moj nov poklic.

Na začetku sem si s pisanjem dajal duška in se osvobajal. Prvo besedilo, ki so mi ga uprizorili, je nosilo naslov Meso mojega mesa (Carne della mia carne); v enodejanki se Marco, ki je gej in si želi otroka, sreča z Eleno, malo zmešano in plitko mladenko, podobno Marilyn Monroe, da bi si z njo uresničil željo. Predstava je doživela zmeren uspeh tako pri kritiki kot pri občinstvu. Potem pa sem napisal dramo Kdo se boji porednega volka? (Chi ha paura del lupo cattivo?), in ko sem zanjo prejel nagrado IDI, sem počasi doumel, da bi lahko živel od dramatike.
Naslednjo komedijo sem naslovil Pet za eno (5 x una); napisal sem jo z namenom, da jo pošljem na natečaj Premio Candoni Arta Terme (Sekcija za naročena dela). V njej se pet žensk sooči med sabo na temo težavnih odnosov z moškimi. Ko zvemo, da je ena pravkar ubila moža, izbruhne med njimi konflikt in pojavi se strah. Besedilo je v Trstu režiral Marco Casazza, bralno je bilo izvedeno v Londonu, v croydonskem gledališču Warehouse, Peter Gabor pa ga je uprizoril v Martinu na Slovaškem.

Leta 1998 sem napisal prvo različico Sna (Sonno). Vedno me je navduševalo gledališče absurda, kot so ga ustvarjali Ionesco, Tardieu in Beckett; želel sem se preskusiti na njihovem terenu. Besedilo je bilo najprej predstavljeno v obliki mizanscenske skice v tržaškem Revoltellovem muzeju, potem pa ga je Marco Casazza postavil na oder Stalnega gledališča Furlanije-Julijske krajine in tam smo predstavo igrali tri sezone.

Leta 1999 je vstopila v moje življenje televizija. Najprej sem napisal nekaj epizod komične nanizanke Casa Italia za nek satelitski program, potem pa sem začel pisati za žajfaste nadaljevanke. Prva je nosila naslov Ricominciare (Začeti znova), predvajali so jo na programu Rai 1. Potem sem pristal pri Vivere (Živeti), popularni nadaljevanki zasebnega Canale 5, na koncu pa me je zaneslo še k ljudski romanci Agrodolce (Sladko-kislo) na programu Rai 3.

Televizijska izkušnja je bila zame zelo dragocena, saj sem z njo prenovil svoj slog pisanja za gledališče. Tako se je rodilo moje zadnje delo Družinske skrivnosti (Segreti di famiglia), o odnosu med sinom in materjo, ki jo je bolezen obsodila na smrt. Čeprav je tema besedila dramatična, se dejanje odvija v tipično komedijskih tonih, saj je prav komedija tista zvrst, ki mi najbolj leži. Naj še omenim, da sem odrasel s filmi Billyja Wilderja, Franka Capre, Ernsta Lubitscha in Howarda Hawksa. Neizogibno je torej, da njihova dela odsevajo tudi v mojih gledaliških besedilih.

Tržaško gledališče La Contrada mi je leta 2010 ponudilo možnost, da se poigram s svojim prvim »jezikom«, s tržaščino. Za to gledališče sem napisal narečno besedilo Drugouvrščeni ven: Tiberio Mitri, poklic boksar (Fuori i secondi: Tiberio Mitri, professione pugile). V njem obravnavam žalostno zgodbo nesrečne ljubezni med slovitim tržaškim boksarjem Mitrijem in eno najpopularnejših mis Italije v zgodovini, prav tako Tržačanko Fulvio Franco. Predstava je doživela uspeh tako pri občinstvu kot pri kritiki, zato sem leto pozneje za isto gledališče priredil in prevedel v narečje neko drugo besedilo iz leta 1996. Predstava je bila uprizorjena z naslovom Leti, štorklja (Svola cicogna). V zadnjih letih sem se tudi vrnil na odrske deske, s prenovljenim odnosom do igre; v Trstu sem igral v »svojem« Snu, v Rimu pa v uprizoritvi Vrtiljaka 2 (Round 2) Erica Bentleyja, ki smo jo igrali tudi na rimskem festivalu Zeleni nagelj (Garofano Verde).
Ob naštetem prevajam dramska besedila iz angleščine. Doslej so bili uprizorjeni moji prevodi Drugega poglavja (Chapter Two) in Prav posebnega para (ženska verzija) Neila Simona ter Nekaj eksplicitnih fotk Marka Ravenhilla, pa prevod priredbe besedila Poštar vedno zvoni dvakrat Jamesa M. Caina in še nekaj drugih.



(Iz gledališkega lista uprizoritve - prevedel Janko Petrovec)
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 9206 Kb)