Razpravo z vidika Deleuzove, Spinozove in Bergsonove filozofije o telesu, gibanju in času v performativnih umetnostih, pa tudi o pojmih teatraličnosti, afekta, improvizacije in procesa, ter o zmožnostih koreografije, da »izrazi« misel, spremlja natančna analiza sedmih prelomnih plesnih predstav: Self Unfinished (1998) in Untitled (2005) Xavierja Le Royja, Weak Dance, Strong Questions (2000) Jonathana Burrowsa in Jana Ritseme, héâtre-élévision (2002) Borisa Charmatza, NVSBL (2006) Eszter Salamon ter 50/50 (2004) in It's In The Air (2008) Mette Ingvartsen in Jefte van Dintherja.
Odlomek iz knjige
"Razlogov za osredinjenje na te predstave je več. V prvi vrsti in v najširšem smislu spadajo njihovi avtorji med najprepoznavnejše glasove iz obnove evropskega sodobnega plesa zadnjih dveh desetletij, za katero sta značilna eksperiment in konceptualizacija delovnih metod in medija plešočega telesa, pa tudi bližina umetnosti performansa. Iz korpusa del, ki so ga ustvarili ti koreografi, navedena dela izstopajo kot najslikovitejši primeri metode postavljanja problemov, metode, ki preoblikuje koreografska razmerja med telesom, gibanjem in časom v zapuščini zahodne umetnosti plesa. Ne bo šlo za študije primerov, pri katerih naj bi delo ponazarjalo neko že obstoječo metodo. Kot se bo pokazalo v filozofski razpravi, se v teh sedmih koreografijah razgrne praksa mišljenja, ukoreninjena v problematizacijo specifičnih vprašanj sodobnega plesa, kot je denimo vez med telesom in gibanjem v razmerju do izraza in oblike ali pa improvizacija ter procesualnost. In najpomembnejše: njihova moč je osnovana na uvedbi metode ustvarjanja z zastavljanjem problemov, kar si zasluži filozofsko pozornost. Tu se pričenja naša raziskava."
(Bojana Cvejić, Koreografiranje problemov)
O avtorici
Bojana Cvejić poučuje na sodobnoplesni šoli P.A.R.T.S. v Bruslju (od 2002) in je izredna profesorica za ples in plesno teorijo na KHIO v Oslu (od 2017). Diplomirala je iz muzikologije na Univerzi umetnosti v Beogradu in doktorirala iz filozofije na Centru za raziskave iz novoveške evropske filozofije v Londonu. Je avtorica številnih knjig s področja teorije performativnih umetnosti in filozofije, kot so Drumming&Rain: A Choreographer's Score z A. T. De Keersmaeker (2013), Public Sphere by Performance z A. Vujanović (2012), Izvan muzičkog dela: performativna muzička praksa (2007), Otvoreno delo u muzici (2004). Kot ena od ustanovnih članic uredniškega kolektiva in revije za performativne umetnosti TkH/Walking Theory (2000–2015) se ukvarja s teoretsko-umetniškimi raziskovalnimi projekti, v zadnjem času predvsem s predstavami in tehnologijami sebstva in transindividualnega.