STA, 20. 9. 2016

Nova premiera LGM Sanje o zvezdi z vprašanji začetka in konca

V Lutkovnem gledališču Maribor (LGM) bodo v četrtek premierno uprizorili predstavo Sanje o zvezdi, ki je nastala po motivih kratke zgodbe Charlesa Dickensa. Režiser Silvan Omerzu z ekipo se v njej loteva univerzalnih vprašanj začetka in konca vsega, torej tudi smrti, a ne zato, da bi otroci jokali, temveč da bi se lažje soočali s tem.
:
:
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah

Predstava temelji na zgodbi A Child's Dream of a Star iz leta 1850, ki jo je Dickens napisal po sestrini smrti. Globoka izkušnja smrti ljubljenega človeka je upodobljena v zgodbi glavnega junaka, ki se sooča s smrtjo sestre in mame. Vendar jo pisatelj oblikuje v pripoved o zvezdi, kamor je vsakdo namenjen in kjer se bo s svojimi ljubimi znova srečal.

"S predstavo se selimo v minule čase, a govorimo o univerzalnih vprašanjih začetka in konca vsega, kar je živo," je izpostavila dramaturginja Katarina Klančnik Kocutar. Kot je dejala na današnji novinarski konferenci, so to vprašanja, ki nikomur niso prihranjena, a je nanje še posebej v današnjih časih, ko je smrt tabu, težko odgovoriti. "Umetnost ponuja nadvse raznolike upodobitve - ne samo kot odgovore, ampak v obliki namigov, slutenj in odstiranj novih vprašanj za razmislek. Včasih na na videz preprost način, ki je poln lepote in poetične resnice; to razumejo in čutijo tako otroci kot odrasli," je prepričana.

Omerzu, ki je poleg režije tudi avtor priredbe in likovne podobe, je pojasnil, da je bilo potrebno Dickensovo kratko besedilo "raztegniti", hkrati pa ga postaviti iz 19. stoletja, ko so bile smrti otrok nekaj povsem običajnega, v današnji čas, ko se o tem niti ne govori več. "Poskušali smo pokazati, kako se soočiti s tem, da ti bo potem v življenju lažje," je dejal.

V LGM je že stari znanec, saj je pripravil že predstavi Salto Mortale in Zlata ptica. Odločil se je za na videz enostavne lesene lutke, ki jih je izdelal v sodelovanju z Žigo Lebarjem, ter kostume iz 19. stoletja, ki jih je oblikovala Mojca Bernjak. Prav tako izčiščena scenografija je delo Lucijana Jošta in Branka Casermana. "Minimalizem pride sam po sebi, ko človek čisti tisto, kar je manj pomembno, da pride tisto, kar je bolj pomembno, bolj do izraza," je pojasnil Omerzu.

V skladu s tematiko je v predstavi zelo pomembna svetloba oziroma sence, za katere sta odgovorna Jaka Šimenc in Enver Ibrahimagić. "Organskosti" predstave poskuša slediti glasba, katere avtor je Matija Krečič, na minimalizem je osredotočeno tudi gibanje lutk in vseh treh igralk Barbare Jamšek, Metke Jurc in Elene Volpi. "Ker je tema težka, poskuša vse ostalo biti lepo," je izpostavil Omerzu. "Vse je podrejeno temu, da se predstava čisti. Tu ni prostora za napake. Spominja na obrede, kjer je vse točno določeno," je dodala Jamškova.

Predstava je namenjena starejšim od šest let in po besedah Katarine Klančnik Kocutar ne cilja na izlivanje čustev. "Predstava stavi na lepoto, ne pa na ceneno solzavost. Ne nagovarja gledalca, da bi ob njej silno jokal, ampak ga nagovarja z lepoto in višjim spoznanjem, da je smrt dejstvo," je pojasnila. "Gre za vprašanja, ki se jim nikakor ne gre izmikati, ampak je treba o njih govoriti. In ravno umetnost ponuja načine in oblike, da se na estetski način o tem spregovori," je dodala.

Povezani dogodki

26. 10. 2017
Konec, ki ruši celoto