Silvan Omerzu je stari znanec Mednarodnega festivala lutkovnega gledališča (PIF). S svojo posebno vizualnostjo, upočasnjenim dogajanjem, ki ustvarja fino nelagodje, in s priglušeno energijo in pomikom v grotesko gradi prepoznavne svetove, ki so velik del občinstva, med njimi tudi nas, povsem pritegnili. Vsako novo gostovanje smo pričakali z velikim navdušenjem, in tako je bilo tudi z zadnjim, Sanjami o zvezdi, s katerim je LG MB gostovalo na 50. PIF, ki se je odvijal od 16. do 22. septembra 2017 v Zagrebu.
Uprizoritev je navdihnila istoimenska zgodba Charlesa Dickensa. Omerzu kot avtor dramatizacije, režije in likovne podobe jo je s pomočjo dramaturginje Katarine Klančnik Kocutar povsem oskubil konteksta in jo oblikoval kot pot v treh (smrtnih) korakih – sestrice, mame in končno samega junaka. Med temi smrtmi se ne dogaja skoraj nič, ni niti zapleta niti stopnjevanja, samo minevanje časa, s čimer so smrti izgubile vlogo vrhunca in postale dogajanje samo oziroma same sebi namen.
Na prvi pogled se je predstava dobro vklopila v Omerzujev gledališki svet. Vsebinska oskubljenost se je fino prepletla in ovila s popolno vizualno očiščenostjo elegantnih in zelo privlačnih lesenih namiznih lutk čistih potez in kakega rekvizita. Prva težava predstave tiči v dejstvu, da se oskubljena izhodišča niso niti razvijala niti stopnjevala, temveč stopicala na mestu, očiščena vsebinskega konteksta in mesa, ki bi jim dal krila. To stopicanje se je prelilo tudi v scensko igro, ki je omejena na statičen dialog. In medtem ko si to scensko pasivnost odrasli gledalec lahko razlaga kot poudarjanje stanja pred delovanjem, reduciranje življenja na zgolj preddverje smrti, otroci, stari šest let ali več, v predstavi vendarle ne bodo iskali koncepta, temveč igro in zgodbo, za kateri bodo v veliki meri ostali prikrajšani.
Dodatna, ključna težava predstave, je sam konec, ki je deloval kot »prst v oko« celoti. Za razliko od prvih dveh smrti, ki sta v skladu s tihim, mirnim in statičnim (scenskim) življenjem samo prišli in prešli, je junakova smrt oblikovana kot (pretirano) veličasten finale – zvezda iz naslova se je v obliki zlate kletke spustila po junaka in ga odnesla v nebo ob spremljavi preveč napadalne glasbe Matije Krečiča. Morda bi odstopanje od preostale predstave funkcioniralo, če bi dejanje raslo s stopnjevanjem žalosti, ritma ali česa tretjega ali če bi smrt prišla kot rešitev in združitev, vendar je življenje junaka teklo popolnoma mirno in v (prijetno žalobnem) pričakovanju lastnega konca, ki ni mogel biti nič drugačen, kot je bil – miren.
Ko že govorimo o mirnem življenju in nemirnem koncu, se vsiljuje vzporednica z Mirnim najemnikom istoimenske pesmi Arsena Dedića, v kateri je v naslovu mirno in neopazno bitje končalo sijajno, sijajno, sijajno (!). (V postelji svoji, v topli reki krvi.) Za razliko od pesmi, ki jo je Dedić v vseh pogledih oblikoval okoli in zaradi preobrata, jo gradil skozi vsebinski, slogovni in zvočni spopad, je preobrat v Snu o zvezdi s povsem nepotrebnim osredotočanjem na življenje, ki je neopazno prišlo in odšlo, deloval odveč ali kot napaka.
Barbara Jamšek, Metka Jurc in Elena Volpi so sugestivno in z upoštevanjem ciljne publike povedale zgodbo, medtem ko so vizualno, v črnih kostumih iz Dickensovega časa (kostumografka Mojca Bernjak), delovale nekoliko neotesano. Še posebej so bile v nasprotju z obsijano (Enver Ibrahimagić) in vizualno čisto scenografijo.
Za konec: uprizoritev Sanje o zvezdi je odrska pripovedka o smrt/-ih, ki jo odlikujeta omerzujevsko prepoznavna atmosfera in vizualna privlačnost, vendar z zgrešenim koncem, ki kot kičast upornik brez razloga v dobršni meri ruši ali vsaj postavlja pod vprašaj preostanek predstave.
***
V sezoni 2017/2018 na SiGledal gostimo hrvaškega kritika Igorja Tretinjaka, ki pravi, da ima zelo rad slovensko gledališče, še posebej lutkovno, in da je pisanje za portal SiGledal zanj najboljši način, da slovenske lutkovne predstave še bolj intenzivno spremlja. Je tudi asistent na programu za lutkarstvo Oddelka za gledališko umetnost na Umetniški akademiji v Osijeku. Gledališke kritike in teatrološke tekste objavlja od leta 2008 v kulturnih in strokovnih časopisih, publikacijah in na spletnih portalih Vijenac, Hrvatsko glumište, Književnost i dijete, Niti, Artos, tportal.hr, kazaliste.hr in drugih. Je pobudnik in glavni urednik spletnega portala o gledališču kritkaz.com in glavni urednik spletnega časopisa Umetniške akademije v Osijeku Artos. Avtor monografske študije Fenomen Pinklec – od rituala do igre; 30 let Gledališke družine Pinkler (2017). Član Hrvaškega društva gledaliških kritikov in teatrologov, hrvaškega centra UNIMA in umetniškega sveta Mednarodnega festivala lutkovnega gledališča – PIF.