Nevarno je, da funkcija direktorice postane identiteta

V času svojega mandata bi rada dala priložnost tudi mladim režiserjem ter povečala vpetost gledališča v okolje. Hkrati Djilasova želi ostati režiserka, ne pristaja na to, da bi funkcija direktorice postala njena identiteta.

Zakaj ste se kot uspešna režiserka odločili, da prevzamete mesto direktorice v kranjskem gledališču?

V Slovenijo sem prišla pred 11 leti in ko končaš akademijo, potrebuješ kilometrino. Postopoma se učiš in počasi projekt za projektom osvajaš prostor. Vsako obdobje ima svoj razvoj in vrhunce ter neko energetsko in idejno kulminacijo. Pri umetnosti je tako, da ko postaneš predvidljiv in začno stvari postajati utečene, delaš slabo. Pri vseh drugih poklicih velja, da ko si bolj zrel in imaš več izkušenj, delaš bolje. Pri umetnosti pa moraš takrat sam sebe zrušiti in začeti na novo.

Kar verjetno ni enostavno.

Ne, sploh ne. Ko se ti zdi, da najbolje delaš, se moraš ustaviti, se obrniti ter iti v neko drugo smer. Lani, ko naj bi bila recesija, sem imela šest projektov in zazdelo se mi je, da je treba, preden me delo povozi, nekaj spremeniti. Poleg tega pa sem že od nekdaj nagnjena k urejanju in organiziranju.

Ali vam je v stalni želji po novem in po spreminjanju vendarle osnova kakšna splošna estetika?

Sebe doživljam kot neko sodobno verzijo klasičnega teatra. Sicer pa k vsakem projektu zelo rada pristopim posebej. Preseneti me, ko nekdo reče, da imajo moje predstave nekakšen stil, da so prepoznavne. Zdi se mi namreč, da obstajata dve vrsti umetnikov. Prvi, ki svojo vizijo sveta skozi različne teme ustvarjajo vedno na novo, in drugi - kameleoni, ki se zaljubijo včasih v glasbo, včasih v temo, včasih v igralca, včasih v tekst ter se tako vedno znova predstavijo v drugem stilu.

Vi torej sodite v drugo skupino?

Da, k vsakemu projektu pristopim po svoje. Tudi zaradi tega, ker mi stvari hitro postanejo dolgočasne. Zato sem pri svojem delu vedno skakala - od erotičnih zgodb v glasbeni izvedbi do lutkovnih predstav za najmlajše, ki so bile skoraj brez besed. Zelo sem pozorna tudi na to, komu je projekt namenjen, kdo je moje občinstvo.

Kako se pripravljate na vodenje Prešernovega gledališča?

Prvega oktobra imam še zadnjo premiero v tej sezoni, potem pa se začnem legalno in uradno ukvarjati s pripravami na vodenje gledališča. Ob raznih idejah, kaj vse bi lahko storila, mi zdaj manjka še kruta realnost v finančnih tabelah in statistiki, ki mi bo razkrila, kaj od mojih zamisli je izvedljivo. Ugotavljam, da je teh nekaj mesecev domišljije in dokaj neobremenjenega razmišljanja dragocenih. Potem bomo pa videli.

Kakšno mnenje o kranjskem gledališču ste si ustvarili?

Zdi se mi, da ima Prešernovo gledališče verno občinstvo, ki se je skozi leta formiralo in je precej zahtevno. Zanimivo vprašanje je, kako pritegniti nove, druge gledalce, ne da bi razočarali zdajšnje. Največ sem razmišljala o tem, kako narediti dve ekipi. Prešernovo gledališče ima komplet igralcev in tehnikov in eno dvorano. Zamislila sem si, da bi poleg štirih velikih abonentskih predstav nastala še kakšna koprodukcija. Realizirali bi lahko tudi avtorski projekt katerega od zaposlenih, s tem, da ne bi bilo potrebno ustaviti tekoče produkcije.

Ali bi pri tem pomagala načrtovana prenova Prešernovega gledališča?

Projekt prenove je po mojih informacijah odobren in je vreden 11 milijonov evrov. Vendar se je to zgodilo tik pred gospodarsko krizo in bojim se, da projekt v tem obsegu ali pa na ta način financiranja z večinsko občinskimi sredstvi ne bo uresničljiv. Borut Veselko, sedanji direktor Prešernovega gledališča Kranj, je veliko energije in znanja vložil v to, da je bil ta projekt sprejet. Mislim pa, da bo sedaj treba razmišljati tudi o drugih možnostih, morda o evropskih sredstvih.

Kakšen pa bo vaš vsebinski poudarek v Prešernovem gledališču?

Z Marinko Poštrak, umetniško vodjo Prešernovega gledališča, sem, ko sem tam gostovala kot režiserka, zelo lepo sodelovala. Spoštujem njeno estetiko. Zdaj bova program ustvarjali skupaj. Začela sem se zavedati, da je v igri program za štiri, pet predstav. S tem se je težko sprijazniti ter omejiti svojo izbiro. Zelo pomembno pa se mi zdi, da kranjsko gledališče, ki ima s Tednom slovenske drame enega bolj relevantnih festivalov za nacionalno kulturo, vsaj eno predstavo letno posveti slovenskemu tekstu. Hkrati je dragoceno, da podpira pisanje tudi skozi delavnice in bralne uprizoritve. Rada bi ohranila tudi otroško oziroma mladinsko predstavo. Ob imenovanju so me takoj vprašali, kakšno bo razmerje umetniških projektov in komedij. Zdi se mi, da je kranjsko gledališče delalo nek razcep med umetniškimi projekti in sklepalo kompromise zato, da bo bolj popularno. Komedija je fenomenalen žanr, če se tekste dela na profesionalnem nivoju in s pravim odnosom. Ne razumem, kako smo sploh prišli do tega, da razpravljamo, ali je komedija umetnost. Smeh je vendar najlepše sredstvo politične kritike.

Po čem bi bilo lahko Prešernovo gledališče bolj poznano?

Absolutno najmočnejša karta, ki jo ima Prešernovo gledališče, je Teden slovenske drame. Poleg tega je s tako malim ansamblom (10 igralcev in skupaj 27 zaposlenih) do zdaj pripravljalo relativno zahtevne in ambiciozne, precej umetniške projekte. V smislu slovenske umetniške scene ima svoje mesto, moralo pa bi si ga priboriti tudi v svojem okolju.

Se boste posvetili tudi popularizaciji Prešernovega gledališča?

Najbolj me je bolelo, ko sem delala predstave, ki so jih osemkrat uprizorili v Novi Gorici, potem smo na festivalu prejeli štiri nagrade, a kaj, ko ni bilo več občinstva. Ne vem, kakšen smisel ima delati predstavo, v katero je vloženo recimo med 50.000 in 70.000 evrov, da se potem zvrsti zelo malo ponovitev. Toda hkrati je zelo nevarno delati predstave samo zaradi popularizacije, na osnovi dobre statistike. Potrebujemo novo energijo. Blizu mi je ideja o podpiranju mladih režiserjev, ker kako naj drugače začnejo svojo umetniško pot? Pri štirih projektih letno je eksperimentiranje skoraj nemogoče, no, morda v kakšni koprodukciji.

Kako pa v času vodenja gledališča kaže vašemu režiserskemu delu?

Ta menedžersko-organizacijski posel je projekt za pet let in potem ga je konec. Nevarno je, da to postane tvoja identiteta, kajti funkcija direktorice javnega zavoda je lahko zanimiva in razburljiva. S tem se še nisem sprijaznila. Zdi se mi, da moram najti način, kako ostati režiserka, ki pač ta čas vodi neko gledališče. Dokler ne bom pošteno obvladala vodenja gledališča, se bom tega učila in bom imela verjetno manj časa. Kasneje pa bi bilo dobro, da nadaljujem z režijo. Mislim, da človek te stvari začuti.

Potem to velja tudi za vašo gledališko skupino Familija?

Familija ima lepo lastnost in sicer, da je to skupina individualcev. Nekaj časa verjetno ne bom delala novih projektov, ker preprosto ne bom imela časa, kot se je to že zgodilo v nekaterih minulih obdobjih. Problem Familije je financiranje, saj neodvisne produkcije prejemajo vse manj denarja. Še preden se mi je zgodilo kranjsko gledališče, smo se zato zmenili, da se za nekaj časa ne bomo prijavljali na državne razpise.

Kako ocenjujete financiranje slovenskih gledališč na splošno?

Slovenija je premajhna za prost trg igralcev, ki iščejo kruh od projekta do projekta, od sezone do sezone. Menim, da brez podpore države gledališče vsaj na takem nivoju ne more preživeti, kar bi posledično pomenilo popolno komercializacijo za golo preživetje. Danes smo že zelo nagnjeni k temu, da ugibamo, kaj je otrokom in odraslim ta trenutek všeč, ter jim to tudi damo. Ampak to je dolgčas, to poznam, to ni izziv.