Kulturno društvo B-51, 21. 3. 2016

Nekrolog: Damir Domitrović (1963-2016)

Nenadoma in mnogo prezgodaj nas je zapustil predsednik Kulturnega društva B-51, direktor festivala EX PONTO, generalni sekretar NETA - mreže, sodelavec in prijatelj Damir Domitrović. Pogreb bo v torek, 22. marca 2016, ob 16. uri iz 5. vežice na Novih Žalah v Ljubljani. Objavljamo nekrolog, ki sta ga napisala Janez Janša in Aldo Milohnić.

Damir Domitrović / Foto: Arhiv Kulturno društvo B-51

Damir Domitrović  (1963–2016)

Sredi priprav na novi, že 23. festival Ex Ponto, na obisku pri partnerskih organizacijah iz mednarodne gledališke mreže NETA v Podgorici, se je 11. marca ustavilo srce Damirja Domitrovića. Skoraj trideset let je kot producent soustvarjal kulturno sceno v Sloveniji, za njo živel in z njo dihal, jo neutrudno predstavljal in promoviral v tujini ter jo bogatil s številnimi kulturnimi in umetniškimi projekti, ki so nastali v njegovi produkciji ali pa jih je povabil, da gostujejo v Sloveniji.  Pri vzpostavljanju partnerskih in prijateljskih vezi se Damir nikoli ni oziral na meje, tako geografske kakor mentalne. Sodeloval je z vsemi, ki so delili njegovo spoštovanje do različnih kultur in so bili pripravljeni prispevati delček sebe – svoje ustvarjalnosti, solidarnosti, družbene odgovornosti – k ponovni vzpostavitvi čezmejnih kulturnih povezav, ki sta jih tako nasilno in brutalno pretrgala vojna in razpad Jugoslavije.

Rodil se je na Reki, kjer je končal srednjo šolo. V zgodnjih osemdesetih letih, ki so bila na Reki čas panka, alternativne kulture in mladinskih medijev, je bil sopotnik tega urbanega brbotanja, zato se je verjetno tudi odločil za študij v Ljubljani, takrat vodilnem jugoslovanskem središču alternativnih in mladinskih subkultur, kjer je diplomiral iz sociologije. Producentske izkušnje je začel nabirati že v času študija, ko je konec osemdesetih, skupaj s študentskimi kolegi in somišljeniki, preuredil zaklonišče pri študentskem domu na Gerbičevi ulici v Klub B-51. Znameniti »bunker« se je hitro razvil v center študentske in urbane kulture, pridobil je zvesto publiko in pritegnil k sodelovanju številne ustvarjalce mlajše generacije, ki so prav tam naredili svoje prve predstave, koncerte, razstave in razne druge projekte. Damir se je tako zapisal kulturni produkciji, ko te pravzaprav še ni bilo. Skupaj z ustvarjalci je odkrival in soustvarjal nove, pogosto izrazito eksperimentalne kulturne in umetniške projekte. Temu poslanstvu je predano sledil do konca življenja, nikoli pa si ni dovolil zdrsa v nekritično malikovanje kulture in umetnosti kot nečesa vzvišenega, elitnega, ločenega od vsakdanjega življenja ljudi. Ta drža je našla svoj verbalni izraz v misli, ki so jo Damir in njegovi kolegi ubesedili v manifestu kluba: »Vloga B-51 je vloga shizofreničnega posrednika, ki ljubi kulturo zaradi njene razsvetljenskosti in jo obenem zavrača, ker kultura sama sebe pojmuje kot odrešitelja.« Iz tega micelija na Gerbičevi je potem leta 1991 nastalo Kulturno društvo B-51, ki je nadaljevalo z delom tudi po ukinitvi Kluba B-51, za katero so se odločili ob koncu devetdesetih, ko je postalo očitno, da je nekoč kultni klub opravil svojo funkcijo.

Damir je bil otrok urbane kulture, oboževalec novega vala, iskalec prebojne, izvirne, neuklonljive drže. Užas je naša furka, Azrin nepozabni komad, je bila ena njegovih osebnih himen, beseda »užas« pa tista, s katero je pogosto komentiral dogajanja okrog nas. Leta 1993, ko je še potekala krvava vojna na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, je na njegovo pobudo nastal projekt Ex Ponto, zasnovan kot platforma za podporo umetnikom, ki so pribežali v Slovenijo z vojnega območja. Pesnik Ovidij, ki so ga v starorimskih časih pregnali v provinco na črnomorski obali, kjer je, hrepeneč po vrnitvi v domovino, pisal svoja znamenita Pisma iz Ponta (Epistulae ex Ponto), se je tolažil, da mu je ostala vsaj njegova poezija, ki se ji ni odrekel niti v hudih časih pregnanstva. Damirjev Ex Ponto je bil pomembna gesta solidarnosti s pregnanimi umetniki in hkrati sporočilo vsem prebežnikom v Sloveniji, da niso sami v nesreči, v katero jih je pahnila vojna. »Mir. Mir sonc, ki se porajajo in zahajajo po zakonih večne, potrpežljive narave.« Morda se je v času, ko je snoval svoj najpomembnejši in, kot se bo pozneje izkazalo, tudi življenjski projekt, Damir spomnil na ta melanholični zapis  nobelovca Iva Andrića iz njegovega poetičnega dnevnika Ex Ponto, ki ga je, tako kot Ovidij, začel pisati v času, ki ga je preživel daleč od doma – v mariborskem zaporu, kamor so ga vtaknili zaradi sodelovanja z uporniško organizacijo Mlada Bosna. Gotovo pa je, da Damir tudi takrat, ko je ustanovil festival Ex Ponto, ni pozabil na misel iz manifesta B-51, s katero so on in njegovi kolegi, kot zdravilo za melanholično samopomilovanje, predpisali aktivno, uporniško držo: »Naš aktivizem je konkreten, izražen je afirmativno, na način, ki omogoča izgubo duhamornega melanholizma.«

Bogate izkušnje, razvejana partnerska mreža doma in v tujini, a tudi entuziazem in neusahljivi vrelec idej, so ga vodile naprej, v nove pobude in nove projekte. Organiziral je Festival Kluže na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Festival Ex Ponto je bil koproducent številnih mednarodnih gledaliških projektov, v enem izmed njih (Kasandra) pa je na odru nastopal tudi sam. Pripomogel je tudi k razvoju projekta Rajvosa, namenjenega bosanski manjšini v Sloveniji. Soustanovil je in bil generalni sekretar mednarodne mreže NETA (Nova evropska teatrska akcija), ki združuje številne člane iz dvajsetih držav, njen sedež pa je prav v Ljubljani. Damir je spodbujal mednarodne koprodukcije in organiziranje bienalnega festivala NETA, ki poteka vsakič v drugi državi, s članicami mreže je oblikoval mednarodni gledališki ansambel in snoval tudi druge ambiciozne projekte, med katerimi morda še najbolj izstopa pobuda za nastanek NETA art televizije. Veliko za eno samo, prekratko življenje, za katerega se zdijo pravšnje besede iz Andrićevega Ex Ponta: »Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da mi ostane samo še umreti. Ko pogledam naprej, se mi zdi, kot da bi bil šele od včeraj na tem svetu.«

Damir Domitrović  je bil vse to in še mnogo več: bil je tudi ljubezniv gostitelj na tradicionalnih prednovoletnih zajtrkih njegovega kulturnega društva in festivala, prijazen in zanimiv sogovornik, neutrudni popotnik in iskalec gledališke lepote (ta se včasih skriva v manjših krajih in na manj znanih odrih, kar je bil poseben izziv za njegovo producentsko raziskovalno žilico), oče treh otrok, tovariš, prijatelj… In tudi pronicljivi kritik razčlovečenosti sodobne družbe, kot je povedal v enem zadnjih intervjujev (za MMC RTV Slovenija): »Industrializacija duha in poudarek na materialni pomen življenja sta nas privedla do razvrednotenja osnovnih človeških značilnosti. Vsi postajamo številke. Prav vsi. Brez izjeme. Tako begunci kot umetniki, tako vojaki kot delavci v tovarnah in podjetjih … Kot da smo pozabili, da smo ljudje. Kriza duha dominira že vrsto let in doživlja kulminacijo, nad katero bi morali biti zaskrbljeni.« To so ene zadnjih Damirjevih javno izrečenih besed, ki si jih velja zapomniti. Tako kot bomo pomnili tudi njega, ki nas je zapustil, ko smo to najmanj pričakovali.

Aldo Milohnić in Janez Janša

Kulturno društvo B-51 EX PONTO, 1. 6. 2009
Praizvedba drame Kasandra odpira festival TEUTA
Kulturno društvo B-51, Ex ponto, 15. 7. 2010
Festival Kluže
Kulturno društvo B-51, 7. 12. 2010
Francoska premiera predstave Kralj umira