Nejc Gazvoda je že kot gimnazijec napisal zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (2004), za katero je prejel zlato ptico Liberalne akademije in nagrado fabula, zbirka pa je bila nominirana tudi za najboljši literarni prvenec. Njegov prvi roman Camera obscura (2006) je bil nominiran za nagrado kresnik, sledili pa so zbirka kratkih zgodb Fasunga (2008) ter romana Sanjajo tisti, ki preveč spijo (2008) in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta (2009).
Poleg literarnih del piše tudi scenarije in dramska besedila, ki so redno uprizarjana v slovenskih gledališčih. Nejc Gazvoda je bil kot avtor doslej povezan zlasti z Mestnim gledališčem ljubljanskim, saj so na njegovem odru doslej zaživela že tri dramska besedila: Menjava straže (2015), gledališka kriminalna nadaljevanka v štirih epizodah Vranja vrata in Tih vdih (2018), ki je nastalo po pozneje nagrajenem dramskem tekstu. Kot avtor se je poleg tega podpisal še pod tri uprizoritve: Gugalnica (zunajinstitucionalni projekt, 2007), Divjad (Mestno gledališče Ptuj in Mini teater, 2013) in Ljudje, kot smo mi (Anton Podbevšek Teater, 2017).
Nejc Gazvoda je poskrbel za priredbo Čehovega Strička Vanje (SSG Trst, 2014), deluje pa tudi kot režiser – doslej je sodeloval z Mestnim gledališčem ljubljanskim, Mestnim gledališčem Ptuj, Mini teatrom, Anton Podbevšek Teatrom in Lutkovnim gledališčem Jože Pengov. Štirikrat je režiral svoja besedila, in sicer: Divjad, Menjava straže, Vranja vrata – epizoda 1 in Ljudje, kot smo mi.
Ne vem, ali se zavedamo, na kako trhlih temeljih kulturniki stojimo in koliko bi si morali prizadevati za to, da se ljudem približamo, in to ne na populističen način s komedijami, pa tudi ne na hermetično zaprt način. (Nejc Gazvoda, RTVSLO, 2017)
Je tudi zelo uspešen filmski ustvarjalec – (so)scenarist in režiser – leta 2019 pa je bil tudi član žirije festivala Dnevi komedije.
Še več o Nejcu Gazvodi pa boste izvedeli, če pobrskate po spletni enciklopediji slovenskega gledališča in po sklopu Repertoar.