Slovenska mati in hči ter Med dvema ognjema sta gledališka projekta, ki ju je v letu 2013 premierno uprizorila mariborska Neformalna skupina ZIZ, ustanovljena februarja 2013. Kot v intervjuju povesta njeni članici Sara Atanasković in Barbara Polajnar, kolektiv sestavlja osem aktivnejših članov, se pa njihova skupinica, ki si prizadeva za spremembo, tudi hitro širi.
Kako je nastala skupina ZIZ? Kot skupina ste še precej mladi …
S: Pravzaprav se ne spomnim povsem natančno, kako se je vse skupaj začelo … (smeh). Na delavnici na temo spola Soba za ženske: Medgeneracijski spol smo bile same ženske, ki smo se zelo dobro ujele. Po delavnici smo se pogovarjale, da bi se, kot nekoč čarovnice, začele dobivati ob polni luni (smeh) … Začetna delavnica, ki je bila sicer odlično zastavljena, je bila samo uvertura, ki nas je motivirala do te mere, da smo preko gledališča želele sodelovati še naprej, torej nekaj delati.
B: Ta “prostor”, ki si ga (Sara, op. a.) potlačila, je, da smo se po prvi delavnici ženske še nekajkrat dobile ob nedeljah in nadaljevale s procesom. Takrat smo se osredotočale predvsem na raziskovanje časopisov. Enkrat maja je bil objavljen razpis Mladi v akciji in porodila se je ideja, da bi bilo dobro, če bi se na to prijavili. Osebno mi je bilo fenomenalno to, da nas je bilo takrat v skupini na Gmailu pet, ki smo prijavo na razpis, ki je meni osebno eden izmed birokratsko manj privlačnih, izpolnile v dveh dnevih. To je bil dokaz za to, da bomo očitno začele sodelovati bolj resno. Ideja za ime ZIZ pa je nastala po prvem malo bolj sproščenem druženju po delavnici, na katerem smo bile prisotne samo tri, ki smo po “brainstormingu” prišle do tega imena.
Kaj pa ime ZIZ? Kako ste prišli do te ideje? Ima morda ime več pomenov?
B: Ideja za ime ZIZ je nastala po prvem malo bolj sproščenem druženju po delavnici, na katerem smo bile samo tri. V bistvu ima ime samo en pomen, in sicer je ta “ziz” joška. V bistvu mi tu začne spomin malo pešati … Ne vem, ali je bil tukaj najprej ziz in potem teorija ali pa najprej teorija in potem ziz (smeh). Obstaja teorija, ki na nek način provocira Freuda in njegovo idejo o tem, da smo ženske kastrirane, ker nimamo penisa. V neki rodovitni atmosferi se je rodila ideja, da so iz tega vidika lahko tudi moški kastrirani na svojevrsten način, ker nimajo jošk. Prvotno smo načeloma vsi dojeni na prsih svojih mater, se pravi gre za prvi objekt nege, potem se pač zgodi, da začnemo rasti vsak po svoje, s tem, da ženske imamo joške, moški pa pač ne. Seveda, ker pa imajo moški tudi zametke jošk, skupina ZIZ vključuje tako moške kot ženske. In če zdaj še malo pretiravam, za šalo, ženskam so prsi pomembne, ker jih imamo, moškim pa zato, ker jih ves čas iščejo: pri ženskah in v skrajnem primeru tudi pri materi, kar pomeni, da živijo na mamini joški.
S: To je bilo zdaj tako zelo feministično. Ampak tudi moški imajo joške, tako da smo, kar se tega tiče, precej enakovredni.
B: Tudi ženske smo, kar se jošk tiče, precej različne. Ene imajo večje, druge manjše.
IZ VAJ ZA PREDSTAVO MED DVEMA OGNJEMA / FOTO JANEZ KLENOVŠEK
Kdo vse pa so člani te skupine? Za kakšen profil ljudi gre?
Naključni ljudje. Jedro skupine so udeleženke prvotne delavnice. En del sodelavk je ekipa, ki je ustvarjala predstavo Slovenska mati in hči (nastopajo Sara Atanasković, Mateja Fištravec, Lucia Klasinc, Katarina Kolar, Nina Meško in Barbara Polajnar), trenutno pa je glavni motor ZIZ-a skupina osmih aktivnejših članov, štirih tipov in štirih bejb, ki je enkrat ali dvakrat na teden na naših srečanjih igrala igro med dvema ognjema, to je se pripravljala za našo novo predstavo (ti so Sara Atanasković, Denis Horvat, Nina Meško, David Muster, Tajša Perović, Tomaž Podbevšek in Barbara Polajnar).
Omenila si projekt Med dvema ognjema. Za kakšen projekt gre?
B: To je predstava, ki je bila premierno predstavljena 15. decembra. Celoten proces postavljanja predstave je potekal po tehnikah gledališča zatiranih, produkt pa je bila predstava, ki tem tehnikam ne sledi več tako zvesto. V predstavi gre za prizore, ki so nanizani skozi rdečo nit in ki preizprašujejo odnose med moškimi in ženskami, ženskami in ženskami, moškimi in moškimi in podobno … in vsemi, ki so nespol in spol … Šlo je za črpanje iz popolnoma biografskih oziroma avtobiografskih zgodb. Gre za predstavo intimnega formata, kar pomeni, da jo je lahko doživelo nekje največ 20 ljudi. Predstava Med dvema ognjema je še zmeraj interaktivna in absolutno ruši meje med gledalci in igralci, kar je tudi ena izmed osnov gledališča zatiranih. Naslednji ponovitvi bosta 31. januarja in 2. februarja 2014 na Živih dvoriščih v Mariboru.
S: Bo vroče, med dvema ognjema.
B: Edino kurili ne bomo z ognjem, ampak z vsem ostalim.
MED DVEMA OGNJEMA / FOTO JANEZ KLENOVŠEK
Prvi projekt pa je bila predstava Slovenska mati in hči, ki je bila prav tako grajena po principih gledališča zatiranih oziroma forumskega gledališča. Bi lahko mogoče na kratko opisali, o čem govori?
S: V predstavi gre za odnos med materjo in hčerko. Čeprav bi lahko šlo tudi za odnos med sinom pa kakšno mamo. Ne gre samo za družinsko problematiko, ampak za nekaj, kar je v Sloveniji precej izrazito: gre za ta dobronamerni pritisk staršev na mlade, ki včasih meji na verbalno ali pa čustveno izsiljevanje v smislu tega, kaj naj bi njihov otrok postal oziroma moral postati. Starši otroku ne pustijo iti svojo pot, torej mu ne dovolijo iti tja, kamor bi si otrok želel iti. Čeprav smo se v predstavi Slovenska mati in hči osredotočili na to družinsko celico, nas, širše gledano, družba določa.
B: Ti normativi staršev so projekcija družbe, ki določa, da si vreden, ko imaš diplomo, vreden si, ko imaš zaposlitev za polni delovni čas, ko imaš otroka, partnerja, seveda heteroseksualno zvezo, stanovanje, ki ti ga po možnosti kupijo starši, se pravi, ko se izpolni koncept “perfektne družine”.
S: In če otrok zadošča tem pogojem, so tudi starši potem dobri starši. Nimamo pa več tega osebnega stika na ravni medsebojnih odnosov, na kar smo prav tako želeli malo opozoriti.
B: Časi naših staršev so bili gotovo drugačni, kot so zdaj. Super vidik, ki ga preizprašuje predstava Slovenska mati in hči, je tudi dialog med različnimi generacijami. In pa vrednote med različnimi generacijami.
Glede na to, da vaša protagonistka v predstavi Slovenska mati in hči ne ustreza normam, ki smo jih ravnokar omenjali, njena mati pa v tem pogledu predstavlja ravno njen antipod, me zanima, kakšni so bili odzivi na predstavo? Na ponovitvi, ki sem si jo ogledala, je bila publika mešana, od starejše do mlade generacije ...
S: O tem smo že velikokrat debatirali. Po eni strani je žalostno to, da na take predstave pridejo ljudje, ki jim je že v osnovi do tega, da bi spreminjali smernice oziroma neke norme … Po drugi strani pa so na predstavo prišli tudi naključni obiskovalci in nekateri tudi hitro odšli (smeh) … V svojih krogih poznanstev sem naredila to napako, da sem jim povedala, da v predstavi sodelujejo tudi gledalci, sicer po želji, je pa zaželeno, zato potem nobenega ni bilo. Pri forumskem gledališču pride v ospredje strah pred tem, da se bo posameznik moral izpostaviti, kar ni namen naše predstave, ki si želi skupaj sooblikovati družbo, čeprav samo na odru.
Torej je vajin motiv delovanja tudi želja po spremembi?
S: Ja, v vsakem primeru. Tudi če je na slabše. Od dotika ne moreš ostati nedotaknjen. Ti sam kot posameznik in kdor koli je priča temu … Že samo izhodišče, da izhajamo iz sebe in aktualnih problemov, pomeni, da govorimo o temi, ki je vsem blizu. Skratka rušimo neke meje in gremo ravno tja, kamor se ne bi smelo iti. Vprašanje pa je, kako pognati te spremembe dalje, da ne bo ostalo samo pri akcijah, ampak da bodo ljudje, ko bodo šli domov, pri sebi naredili korak naprej. To bomo pa še videli.
MED DVEMA OGNJEMA / FOTO JANEZ KLENOVŠEK
Na gledališče zatiranih je mogoče pogledati iz več perspektiv. Kaj bi bila torej perspektiva skupine ZIZ? Družbena, sociološka? Najbrž prej to kot pa gledališka?
S: Po moje tudi malo psihološka. Študirala sem psihologijo in študij sedaj nadaljujem na magisteriju. Tukaj vidim povezavo med gledališčem, psihologijo, psihoterapijo in tako naprej. S tem širšim družbenim se toliko niti ne ukvarjamo, ker ni toliko pomembno: pomembno je, kako ti doživljaš to, kar delaš, in kaj s tem daš ljudem. To mi je tudi všeč pri tem gledališču: da vendarle zmeraj izhajaš iz sebe; kar daš iz sebe. Ne igramo, k čemur nas Barbara zelo spodbuja. Ne biti naučen, ne biti prisiljeni, najti sebe v tem, kar delamo, ampak izhajati iz sebe v neki situaciji, občutju, problematiki, kjer koli pač že.
Z vprašanjem perspektive sem želela izpostaviti tudi to, da niste profesionalni gledališčniki …
B: Vsi smo ljubitelji gledališča in gledaliških dejavnosti in vsega, kar je gledališko, izhajajoč iz tega, da je gledališče zatiranih v prvi vrsti namenjeno neigralcem, ker se ukvarja s čisto realnimi, vsakdanjimi situacijami. Projekti, ki jih trenutno izvajamo, izvirajo iz osebnih zgodb, ki jih potem postavljamo v neke druge zgodbe. Kar je pri tem gledališkega, je gotovo to, da so osnovne metode, ki so tudi osnovne metode gledališča zatiranih, povezane z gledališčem oziroma to, da se ekipa uri v nekih odrskih veščinah.
MED DVEMA OGNJEMA / FOTO JANEZ KLENOVŠEK
Kakšen je vaš odnos do institucije oziroma do estetizirane oblike gledališke umetnosti? Ali ima tovrstno gledališče sploh kakšno povezavo z vašim ustvarjanjem?
B: Pri predstavi Med dvema ognjema mi je pomagala kolegica diplomirana dramaturginja, in končni produkt sva oblikovali na nek estetiziran način, kar pomeni, da je z njenim doprinosom stvar v osnovah šla izven meja gledališča zatiranih, če se temu sploh lahko tako reče. Pred kratkim smo se pogovarjali, kako bi bilo, in kar bi bil tudi svojevrsten izziv, tovrstno predstavo z močnimi estetskimi in simbolnimi vsebinami postaviti na Mali oder SNG Maribor. Da se ljudje, ki še nikoli niso bili soočeni s tovrstnimi formami, z njimi soočijo. Ne gre za to, da bi bili kakor koli proti instituciji, bolj nas vidim kot dopolnilo neki kulturno-umetniški sceni. Prepleti so zmeraj dobrodošli, dokler ne začnemo mi hoditi po njih ali oni po nas.
S: Tudi meni se ne zdi, da bi se ti veji izključevali. Sodelovanje se mi zdi nujno. Eni pokrivajo eno, drugi drugo. Skupaj smo boljša kombinacija kot zgolj eno samo in nič drugega naokrog. Tudi ljudje, ki se gledališča udeležujejo, si lahko na tak način sestavljajo širšo sliko.
Kje so prednosti tega, da je vaša skupina vezana na mariborsko okolje?
B: Kot prednost vidim to, da se gledališče zatiranih pred tem v Mariboru ni pojavljalo. Bile so neke krajše delavnice, ni pa bilo nekega konstantnega srečevanja, ki bi posameznikom odpiralo možnosti za obravnavo različnih tematik skozi to metodo − ne glede na starost, spol in kakršna koli druga ozadja. Z vidika končnih produktov vidim potencial v odpiranju možnosti nekih alternativnih gledaliških praks v Mariboru, ki jih ni veliko. Definitivno obstajajo Moment, Plesna izba, Festival Nagib, potem to, kar se dogaja v KGB-ju, ni pa rednih dnevnih programov kot v Ljubljani, kjer je, po mojem mnenju, vsebina prenasičena. Mogoče je delovanje naše skupine košček k mozaiku, ki se bo začel sestavljati v prihodnje.
Kaj pa je bil osebni motiv vsake, ki se je pridružila skupini?
S: Zgodilo se je čisto po občutku … Čedalje bolj kot se zanašam na to, kar mi je fajn, vse bolj odkrivam, zakaj sem se nekje znašla. Dosti se preizprašujemo o globljih motivih, ampak najpomembnejši je ta nek notranji občutek, ki te žene naprej.
B: Osebnih motivov je bilo več. Od tega, da je to metoda, s katero delam, in že moj način življenja, do tega, da me iskreno zanima, saj izhaja iz teme spola, ki je tema mojega magisterija in osnova razmerij moči v družbi, saj je spol prvi, kjer prihaja do nekih enakih neenakosti … Dodatna pika na i pa je bilo tudi to, da se začne nekaj takega dogajati še v Mariboru, torej v kraju, od koder prihajam, kajti prej sem delovala v Ljubljani.
MED DVEMA OGNJEMA / FOTO JANEZ KLENOVŠEK
Kaj pa se vama zdi tisto, kar je pri gledališču zatiranih najpomembnejše?
S: Prestopanje mej, tako imenovane “comfort zone”.
B: Gotovo rušenje meja, tako osebnih kot med gledalci in igralci. Skratka, da je gledališče dostopno vsakomur tudi iz ekonomskih vidikov in da ga lahko vsakdo tudi razume. Včasih pride do tega, da si ljudje umetnosti velikokrat ne upajo pogledati v oči, ker se bojijo, da je ne bodo razumeli: ampak ta je življenje, gledališče je življenje. To je to.
Kakšna so vajina dolgoročna pričakovanja v zvezi s tovrstnim aktivizmom oziroma družbenim angažmajem?
S: Moja pričakovanja so “ful velika”, v vesolje grejo. Želela bi si, da bi ZIZ postalo gibanje. Zdaj smo relativno majhna ekipa, ki se širi. Ljudje so čedalje bolj zainteresirani … Rada bi, da bi se to vpletlo v družbo in raslo naprej.
B: Gledališče zatiranih vidim kot eno super metodo, ki združuje vse: od neformalnega načina učenja do pogovora o določenih aktualnih problematikah kot tudi akcij na to temo. Glede na to, da se stvar v Sloveniji vse bolj širi, torej ima potencial.