Mlada režiserka Yulia Roschina v svojih predstavah, če pomislimo vsaj na študijsko uprizoritev Tri sestre, diplomsko produkcijo Fedra in tokratno mini premiero Vse Fedrine ljubezni, potrpežljivo in neusmiljeno zasleduje temine človekove podzavesti. Slednjih ne poskuša povezati z vidno teatraličnostjo, temveč jih pušča v nedorečenih prostorih materialnega sveta; Yuliinine estetsko izčiščene predstave natančno detektirajo celoten spekter človekove duševnosti.
Poleg natančne režije in igralske izvedbe (Maruša Kink, Miha Rodman) odlikuje predstavo Vse Fedrine ljubezni močan poetični naboj. Znova gre za zgodbo o mesu, podobno kot že pri Fedri, zaradi česar je tudi tematsko uprizoritev povezljiva s Fedrinim hlepenjem in poželenjem po Hipolitu. V obeh literarnih predlogah režiserko zanima nebrzdano čustvo, ljubosumje, ki se kot subjektivni pogled v romanu Žaluzija izriše kot edini možni element tematizacije, brez alternative, ki bi jo v pripoved vnesel morebitni zunanji opazovalec.
Uprizarjanje romana Žaluzija je zalogaj in izziv hkrati; vse dogajanje je namreč prisotno in odsotno hkrati; skozi prizmo patološkega ljubosumja pripovedovalca je zunanje, referenčno dogajanje odsotno, in posredovano dogajanje je edina vez s prostorom in časom, s konstituirano realnostjo. Domnevna ljubezenska vez ravno zaradi pripovedovalčeve obsesivne osredotočenosti na potencial ljubezenskega razmerja med njegovo ženo in sosedom Franckom izstopa iz imaginarnega, iz patologije, in vstopa v območje realnega, edinega obstoječega. Prisotnost pripovedovalca, ki je v romanu Žaluzija edini bralčev stik s svetom, konstituiranim med A. in Franckom, je v uprizoritvi Vse Fedrine ljubezni rešena s scenografsko postavitvijo elementov (Danijel Modrej). Celoten prostor je s scenskimi elementi do kraja izpolnjena igralna površina in je tako pomensko in fizično razprostrt (saj ostajata tako soba za žaluzijo kot levi bok v dogajalnem času neosvetljena, prazna, v igralskem smislu neizkoriščena). Vloga prostora je tako tu ključnega pomena; ustvari temno liso (podzavesti oz. pripovedovalčeve prisotnosti), ki je vseskozi v latentnem stanju; kreira razmerja med tukaj in tam, hkrati pa ta tam ostaja neznanka. Uprizoritev tako pripovedovalca ne tematizira; protagonista nista tematizirana kot preslikava njegove patologije, duševnosti v realno, v dimenzijo prostora in časa, ampak postane konstitutivnega pomena njuna duševnost; ona-dva in njuna potencialnost sta sorazmerno konstituirana zgolj – od njiju – vključno z njuno duševnostjo, podzavestjo. Prisotnost in odvisnost protagonistov od drugega (tretjega) je nekaj, kar v uprizoritvi izostane.
Režijsko in igralsko je natančno izpeljan potek odnosa med A. in Franckom, mini premiera se ukvarja s prerezom prostora in linearnega (skoraj zaustavljenega) časa, v katerem je edina dinamika dinamika prehajanja iz potencialnosti (latentnosti) v namig, od praznine, odsotnosti vsakega odnosa, do njegove skorajšnje oprijemljivosti (kar je praktično prehajanje med pripovedovalčevo fantazmo in njenim prevodom v edino obstoječo resničnost). Ta nastavek med potencialnostjo in uresničitvijo v kombinaciji z razprostrtostjo (in anonimno, pričakovanje zbujajočo) logiko prostora je zelo dobra, natančna ekspozicija Vseh Fedrinih ljubezni – dramaturgija in dramatizacija romana: Blaž Rejec.
V kontekstu uprizarjanja potencialnosti je uprizoritev uspešna in hkrati samonanašalna; o potencialnosti spregovori tako, da sama postane potencialna in latentna; ne zakoliči finalnega odgovora in se zaključi na mestu za začetek, torej na mestu za uprizoritev materialnosti in uresničenega dogajanja; naj bo to v kakršnikoli interpretaciji Žaluzije že. V hipu, ko igralca izstopita iz sfere pravzaprav natančno naseljenih likov in se meseno, sproščeno priklonita ter pričneta z obedom, se latentnost in s tem tudi mini predstava zaključi, kjer bi se morala velika premiera pravzaprav začeti. Na tem mestu se bo (v primeru nadgradnje) mini premiera morala definirati v maksi, in sicer s prekinitvijo doslednega sledenja predlogi (ta prekinitev je nakazana z že omenjenim priklonom) in uveljavitvijo svojega lastnega pogleda.
Vse Fedrine ljubezni
Avtorski projekt po motivih romana Žaluzija (La jalousie) Alaina Robbe-Grilleta
Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald
Koprodukcjia: Gledališče Glej
Premiera: 23. 12. 2010
Režija: Yulia Roschina
Dramaturgija in dramatizacija romana: Blaž Rejec
Scenografija: Danijel Modrej
Oblikovanje luči: Janko Oven
Zvok: Teo Kolarič in Lukas Stepančič
Igrata: Miha Rodman, Maruša Kink