Anna Nowicka; poljska plesalka, koreografinja in performerka
Zdi se mi primerno, če ta kratki intervju pričneva z in izčrpnim povzetkom tvojega življenjepisa: plesno izobraževanje si zaključila na SEAD-u (Salzburg Experimental Academy of dance), še prej si v Varšavi študirala psihologijo, prav tako v Londonu...
Ja, večinoma sem živela in se izobraževala v Varšavi, v Londonu sem preživela pol leta kot Erasmus študent. Izmenjava je sicer potekala v okviru mojega izobraževanja s področja psihologije, a sem v Londonu že takrat večinoma plesala. Zatem sem dve leti študirala na Sead-u in sedaj sem leto in pol v Sloveniji.
Tvoj odgovor se povezuje z mojim naslednjim vprašanjem; torej - zakaj prav Slovenija, Ljubljana?
Po srečnem naključju sem v Zagrebu spoznala Nandan Chirco (plesalka, koreografinja, performerka, igralka), obiskala sem njeno delavnico. To srečanje in delo z njo je bilo zame zelo inspirativno in sem jo prosila, naj me vnaprej obvešča, kdaj in kje se bo dogajalo kaj podobnega, kar bi me utegnilo zanimati. Tako me je tri tedne po zaključku delavnice povabila k projektu v Srbijo, izkazalo se je, da gre za duet z Malo Kline. Preko Male in Nandan sem spoznala Tomija Janežiča in izvedela za umetniško rezidenco v Kruščah (pri Cerknici) pod njegovim mentorstvom. Tam sem opravila avdicijo in se posledično udeležila rezidenčnega programa.
Kakšna je bila tema rezidenčnega programa?
Naše delo je bilo najbolj povezano z raziskavo igralskih tehnik. Skupaj nas je pri projektu sodelovalo sedem (s področja gledališča in plesa). Delovali smo kot skupnost, Tomi Janežič je bil mentor, a ne v smislu nadzorovanja, temveč bolj v smislu usmerjenega iskanja, raziskovanja in procesa dela. Pol leta smo delali sami, raziskovali smo metode igranja, igralske veščine, povezovali smo se skozi jogo in plesne klase. Povezovali smo svoja znanja in poskušali najti skupni jezik, tematska izhodišča za nadaljnje delo. Večinoma je bilo naše delo povezano s fizičnimi akcijami, s pomočjo katerih smo potem raziskovali vse ostalo v povezavi s predstavljanjem, performativnostjo itn.
S katerimi ljudmi, organizacijami, društvi iz gledališkega sveta si sodelovala na Poljskem?
Z Inštitutom Jerzyja Grotowskega v Wroclavu, delala sem s skupino Studium Teatralne v Varšavi (v srednji šoli smo tam pripravili velik projekt, proces je trajal kar pol leta, kasneje smo s projektom tudi gostovali). Izjemno pomembna izkušnja zame je bilo delo z Przemyslawom Wasilkowskim, enim od zadnjih sodelavcev J.Grotowskega in njegovim učencem, sodelovala pa sem tudi z društvom RAFTA (Raft Association), ustvarjenem z idejo podpore civilni iniciativi glede umetniškega ustvarjanja, ustvarjanja z različnimi socialnimi skupinami itn.
Tvoj trenutno aktualni projekt je bil premierno uprizorjen v četrtek, 17.12.2009 v Plesnem teatru Ljubljana. Gre za solo, je to tvoj prvi projekt takšnega »formata«?
Ja in ne. Za sabo imam že nekaj solo projektov, uprizorjenih na Poljskem, to je moj prvi solo takšnega časovnega obsega (45 minut). Ob tem je poseben tudi zato, ker sem prav pri tem projektu tesno sodelovala s skupino ljudi, medtem ko sem bila prej vajena delati sama. Ta projekt pravzaprav čutim kot skupinski solo (smeh). Zadnja dva tedna sem namreč intenzivno delala z majhno skupino ljudi; s Primožem Bončino, ki je projektu prispeval glasbo (zvok), z Anjo Bajda kot dramaturginjo, Majo Isaković kot oblikovalko luči in Dragano Alfirević, ki je bila vsestranska pomoč. Glede raziskovalnega dela je to večinoma solo projekt, če pa govorim o zadnjih dveh tednih, je predstava postala skupinski solo projekt.
Kaj je razlog, da te prevzema ta oblika – solo? Metode dela, dejstvo, da rada delaš sama?
Kot del občinstva pravzaprav nisem ljubiteljica solov (smeh). Pa tudi ne čutim posebne naklonjenosti do takšne oblike predstavljanja (one man band), v primeru projekta Nihče/Breztelesnost gre bolj za zaključevanje enega od poglavij v mojem življenju. Približno dve leti nazaj sem začela raziskavo, začela sem se ukvarjati z vprašanji, ki jih zastavljam v solu in z njihovim uprizoritvenim potencialom. Doslej pa nikoli ni prišlo do uprizoritve tega materiala. Gre za vprašanja, ki se mi zdijo zanimiva in ki sem jih želela nasloviti tudi na publiko. Ni šlo za individualno in zasebno terapijo skozi ta projekt, temveč bolj za odpiranje določenih vprašanj in dilem skozi obliko, ki jo ponuja predstava, in za razpiranje teh problemov v javnem prostoru, torej predstaviti določena vprašanja tudi publiki oz. pred njo.
Katere so teme, ki te zanimajo kot performerko? V projektu No body project (Projekt Nihče/Breztelesnost) tematiziraš medije, reprezentacijo...Zdi se, da tvoj primarni interes ni prezentacija popolne vsebine, ki bo popolnoma skladna s formo, temveč je tvoj interes najbolj povezan prav s preizpraševanjem, problematiziranjem tega vprašanja.
Glede tega je imelo name velik vpliv sodelovanje z gledališčniki na Poljskem, ljudmi, ki so delali z Grotowskim, sodelovala sem z dvema njegovima učencema. Ta del mojega izobraževanja je verjetno povezan z idejo, ki jo čutim v sebi, in sicer, da je potrebno ustvarjati z mislijo na pomen, ki je tolikšen, da lahko zareže v zakonitosti reprezentacije (emocije, ideje) oz. jih tematizira in ki lahko prepreči golo »estetsko masturbacijo« (zame je to recimo starejši klasični balet). Skozi rezidenco v Kruščah in skozi delo z Malo sem začela spoznavati kaj pomeni »prazno gibanje« in koliko pomeni osebna reakcija v ustvarjanju, umetniškem delu. Za reprezentacijo imamo televizijo, medije, slike, ki ne pustijo prostora za razmislek in premislek in ki ne dovoljujejo domišljiji proste poti, ne dopuščajo osebne udeležbe, kritičnosti...To je bila nekako ena od tem oz. eno od ključnih vprašanj, ki jih postavljam in razpiram v svojem aktualnem projektu. V tem solu nisem želela predstavljati praznega gibanja...raje predstavljam in poskušam razglabljati o stvareh, ki so grde in ne nujno konvencionalne (prej nasprotno), ampak želim, da pomenijo nekaj meni in občinstvu, da lahko dajo nekaj tako meni kot publiki. Na splošno me zanimajo naslednja vprašanja: Kdo sem jaz? Kdo sem jaz kot človek? Sem res živa, živ? Se zavedam stvari, ki se mi dogajajo? V nasprotju s tem me je zanimalo tudi vprašanje mehaničnosti, androginosti in umetne inteligence. Kot tretje pa me je zanimala tudi pozicija performerja na odru, ki je v nekem smislu vedno tudi junak (v očeh občinstva). Kaj lahko publiki ponudim kot junakinja? Jim lahko ponudim realnost, ki je dolgočasna, ali moram storiti kaj drugega, recimo žrtvovati se zanje...V performansu je tako uporabljen tudi odlomek besedila iz epizode risane nanizanke South Park, v kateri je Britney Spears žrtveno jagnje...kar je predstavljeno kot nujno zlo.
Kar je še naprej pomembno zame, je to, da ustvarjamo zvezde, zvezdnike, zato, da jih lahko kasneje ubijemo in žrtvujemo, raztrgamo, da lahko ustvarjamo nove in nove (na ta način se produkcija nikoli ne ustavi). Pomembno je torej vprašanje kaj pomeni biti performer. Kdo sem jaz, ki stojim na odru pred ljudmi? V trenutku, ko stopiš na oder, se lahko zlahka zalotiš v položaju, ko se občuduješ kot junak in zvezda. To zame res ni zanimivo v tem pogledu, da bi se s tem občutkom sprijaznila in se v njem udomačila ali ga izkoriščala za zdravljenje ran lastnega ega. Preko dejstva, da oder takšne občutke sproža in povzroča pa lahko zastavljam zanimiva vprašanja. Zanimajo me vprašanja, ki segajo onkraj reprezentacije na odru. Ta občutek posebnosti, ki jo daje oder vsakemu, ki stopi nanj pred občinstvo namreč hkrati omogoča komunikacijo z ljudmi, ki je lahko zelo učinkovita. Nekateri ljudje mislijo, da je dovolj, če so čaščeni. Jaz pa mislim, da šele zavest o tem odpira zares zanimive možnosti za uprizarjanje.