Upokojeni kraljevi uradnik Charles Perrault je leta 1697 objavil zbirko pravljic, med katerimi je bila tudi zgodba o govorečem mačku, ki mlinarjevemu sinu pomaga do poroke s princeso in neslutenega bogastva. Pravljico so skoraj dvesto let pred Perraultom že zapisali v Italiji, vendar ta zgodnejša različica francoskemu akademiku najbrž ni bila znana. Bolj verjetno je, da je zapisal lokalno različico, saj je maček kot čarobni živalski pomočnik izredno razširjen motiv. Pravljice s podobno zgodbo so znane po vsej Evropi, Sibiriji, Indiji  in Aziji vse do Filipinov. Drugače od predhodnih muc, mačkov in mačkonov je Perraultov maček, mogoče  v skladu s francosko potrebo po modni eleganci, obut. Na najbolj znanih ilustracijah, ki jih je k pravljici prispeval August Dore, ima maček poleg širokokrajnega klobuka z dolgim nojevim peresom in širokega pasu z mečem obute široke škornje »a la Gascogne«, vse v stilu kavalirjev francoskega dvora.

Perrault svojo pravljico začne z delitvijo dediščine med tri mlinarjeve sinove. Prvorojenec dobi mlin, drugi osla in najmlajši mačka. Ko najmlajši glasno razmišlja, kako naj najbolje uporabi svojo dediščino (iz mačje kože bi si naredil par rokavic), mu maček v zameno za življenje obljubi bogastvo, vendar potrebuje za ta svoj podvig škornje. Najmlajši sin izpolni mačkovo zahtevo, ta pa kot spreten lovec svoj plen nekaj tednov nosi kralju (običajno so to jerebice, priljubljena delikatesa). Darilo vedno preda v imenu svojega gospodarja, markiza iz Karabasa, kar kralju vzbudi vero v veliko bogastvo neznanega markiza. Ko kralj napove izlet s princeso, maček prepriča mlinarja, da se gre nag kopat v reko ob kraljevi poti. Maček skrije mladeničeva oblačila in se zlaže, kako so njegovega gospodarja napadli in okradli zlikovci. Kralj pošlje po oblačila za oropanega golega mladeniča, in ko ta primerno odet, lepo grajen in uglajen sede v kočijo, vzbudi v princesi ljubezen na prvi pogled. Med vožnjo s kočijo, ko mlinar kramlja s kraljem in zaljubljeno princeso, mačkon prepriča kmete na polju, žanjice in drvarje, da kralju odgovarjajo, kako delajo na posestih markiza Karabaškega, čeprav gre za posesti hudobnega velikana. Tako je kralj prepričan o sopotnikovem bogastvu in ko kočija prispe pred grad, je maček že opravil z njegovim lastnikom – velikanom. Izzove ga namreč, da se spremeni v miš, tako da ga kot pravi maček z lahkoto pohrusta. Ko prispe kočija, lahko mlinarjev sin že nastopi kot novi gospodar, v zadovoljstvo princese, kralja in seveda tudi mačka. 

Ko sta malo več kot sto let kasneje, okrog božiča 1812, brata Grimm v Nemčiji izdala svojo zbirko pravljic, je bil v prvi izdaji tudi Obuti maček. V kasnejših izdajah Obutega mačka sicer ni bilo več, verjetno zato, ker pravljice nista uspela dovolj približati okusu in vzgojnim načelom svojega časa. Če je Perrault še pisal v času in kraju primernem poveličevanju kraljeve oblasti in nespremenljivega družbenega reda, v katerem imajo aristokracija in z njo utrjena pravila družbenega obnašanja najvišje mesto, sta brata Grimm svoje pravljice po Napoleonovih družbenih reformah (beri vojnah) zapisovala v skladu s prebujajočo se narodno zavestjo nemškega meščanstva v deželah ob francoski meji.

Za dosego cilja – poroka s princeso – najmlajši mlinarjev sin pravzaprav ne potrebuje dosti. Ključna je njegova prijetna zunanjost, mladost in seveda prava oprava. Vse ostalo je delo zvijačnega mačka, ki z lažmi, grožnjami in prevaro svojemu gospodarju zagotovi bogastvo. Jakob Grimm je v zagovor mačkove amoralnosti poudarjal njegove nadnaravne lastnosti, kar obutega mačka uvršča med hišna božanstva. Je živalski (totemski) zaščitnik, ki pomaga obubožanemu družinskemu članu. 

Perrault na koncu Obutega mačka doda dva vzgojna poduka. Prvi poudarja podjetnost, s katero lahko spremeniš svojo usodo. V drugem pa kot uradnik z dvorno kariero poveličuje pomen olike, galantnosti in videza. Oba nasveta sta še kako veljala konec 17. stoletja, ko je francoski dvor slovel po svoji modni ekstravaganci. Rek obleka naredi človeka je bolj kot kjerkoli drugje veljal prav tam. Hkrati oba poduka napovedujeta čase prevratov, v katerih za dosego cilja ne bosta pomembna poreklo in etiketa, temveč se bo vsakega sodilo le po njegovih zaslugah. Če sta  brata Grimm v začetku 19. stoletja prvi nauk o spreminjanju svoje usode z lahkoto približala družbeni izkušnji svojega časa, pa način spreminjanja usode (z zvijačo, prevaro in predvsem s pasivnostjo), nikakor ni bil več družbeno sprejemljiv.

Najbolj razširjeni različici Obutega mačka z vzgojnega stališča očitajo marsikaj. Precej interpretacij izpostavlja le amoralnost mačkovih dejanj in zato v Obutem mačku in njegovih zvijačah ter prevarah v korist mlinarjevega sina vidi le uspešne lekcije iz laganja. Tako naj bi bila sistematična prevara nagrajena z največjimi posvetnimi privilegiji. Prav zato naj bi se odgovorni starši vzdržali branja te amoralne pravljice svojim otrokom.

Prav amoralnost pa ima za ključno prednost zagovornik Obutega mačka Bruno Bettelheim. Po njegovem prepričanju je naloga amoralnih pripovedk utrjevanje otroške osebnosti. Pri tem ne gre za lekcije izbire med slabim in dobrim, moralnim in amoralnim, temveč za vzbujanje upanja v otroku, da tudi najšibkejši lahko preživi. »Če bi se le mogli spomniti, kako smo se počutili, ko smo bili majhni, ali si predstavljati, kako popolnoma premaganega se počuti majhen otrok, kadar ga tovariši pri igri ali starejši bratje in sestre začasno zavračajo ali lahko nekatere stvari naredijo očitno bolje od njega ali kadar se zdi, da se mu odrasli – in kar je najhuje, njegovi lastni starši – posmehujejo ali ga podcenjujejo, potem bi vedeli, zakaj se otrok pogosto počuti kot izobčenec, 'tepko'. Samo pretirana upanja in fantazije o bodočih presežkih lahko vzdržujejo ravnotežje, tako da lahko otrok naprej živi in si prizadeva,« utemeljuje potrebo po amoralnih pravljicah Bettelheim. Zato je srečanje s premetenim mačkonom in relativno pasivnim mlinarčkom v pomoč pri preraščanju težkih trenutkov prvega osamosvajanja in socializacije.

Ne glede na strokovne analize in interpretacije, se Obuti maček že nekaj stoletij suvereno sprehaja po otroškem svetu in na tak ali drugačen način vpliva na domišljijo, občutenja in življenjske odločitve. Ali so pri tem njegovi škornji »a la Gascogne« sedemmiljski, rdeči ali pa zgolj iz navadnega usnja, pravzaprav ni več pomembno. Njegov korak je še vedno mačje spreten in ne glede na vse vedno pristane na svojih nogah. Danes prede svoje zvijače v knjigah, slikah, filmih, na odru, v glasbi. In vedno znova s svojo premetenostjo, zvitostjo in nesramnostjo prelisiči močnejše, bogatejše, mogočnejše nasprotnike v korist svojega gospodarja ali prijatelja.