Utemeljitev:
Njen opus, za katerega pravi, da ga je soustvarila skupaj z vrsto neutrudnih ustvarjalcev, koreografov, plesalk in plesalcev, teoretikov, obsega vrsto projektov, ki živijo od osemdesetih let do danes: mreža plesnih pedagogov in plesna piramida po vsej Sloveniji, Poletna in Zimska plesna šola, vseskozi množično obiskani; zasnova in izvedba prvega plesnega festivalskega dogodka Dnevi plesa (1982–1994) s prikazom slovenske plesne produkcije, vendar že tedaj prepletene z mednarodnimi predstavami, ki je danes znan pod imenom Živa; in tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1. V sodelovanju z Ameriškim centrom v Sloveniji je omogočala dostop do pomembnih, a takrat težko dostopnih historičnih in aktualnih video, filmskih in tiskanih materialov; skrbela je za dotok in dostop do aktualnih informacij iz sveta ter povezovala in spodbujala mednarodne stike; razvijala je lastno kritiško razmišljanje in pisanje ter k temu spodbujala druge; napisala je knjigo Ples od kod in kam, v kateri je predstavila za tisti čas pomemben pregled plesne zgodovine in sodobnih plesnih praks ter jo dopolnila s pedagoškim razmišljanjem itn.
Neja Kos je na mestu samostojne strokovne svetovalke na ZKOS (JSKD) med leti 1977 in 2006 sistematično in sistemsko razvijala področje sodobnega plesa. Še posebej pomemben je njen osebni angažma, razgledanost in razumevanje plesnih tokov v 60. in 70. letih, zaradi katerih je začela intenzivno umeščati sodobni ples v obstoječi formalni sistem in s tem vgradila prvo, dragoceno in dolgoročno sistemsko pridobitev v času, ko se sedanji, krhek sistem za sodobni ples s subvencijami Ministrstva za kulturo in lokalnih skupnosti še niti ni začel vzpostavljati.
Znotraj JSKD je dejansko profesionalizirala možnosti za dostopnost in stik s sočasnimi plesnimi dogajanji v svetu. Najmlajšim in mladim ustvarjalcem je omogočila široko spoznavanje in udejanjanje njihove ustvarjalnosti vse do njihove profesionalizacije. Skrbela je za kontinuirano popularizacijo sodobne plesne umetnosti.
Tako kot je Ksenija Hribar prinesla in ustvarila kriterije vrhunskega umetniškega ustvarjanja, je Neja Kos vzpostavljala vse tiste pogoje, ki so bistvenega pomena za obstoj te umetnosti v nekem prostoru, najboljši izkoristek njenih potencialov in tudi njen prodor do najširše javnosti.
Vse njene poteze in koraki so bili premišljeno usmerjani v polnomočno udejanjanje sodobnoplesne umetnosti (mreža plesnih pedagogov, Poletna in Zimska plesna šola, Dnevi Plesa – danes festival Živa, Opus 1, strokovna študija Ples od kod in kam idr.). Profesionalizacijo sodobnega plesa z vsemi njegovimi elementi je pripeljala do točke, s katere bi ga morale s potrebno strokovnostjo in zavzetostjo prevzeti nase nacionalna in lokalne kulturne politike.
Na ključnih položajih kulturnih politik še kako manjkajo osebe, ki bi s tako profesionalnim odnosom, zanosom kot tudi z osebno zavezanostjo profesiji, z znanjem, razgledanostjo in vizijami tudi v času finančnih ali političnih nenaklonjenosti znale ukrepati tako konstruktivno in pogumno, v prid sodobni plesni umetnosti, kot je to uspelo Neji Kos.