Nagrado tantadruj so v lanski sezoni ustanovila Slovensko stalno gledališče (SSG) Trst, SNG Nova Gorica in Gledališče Koper. Prva podelitev je bila na odru tržaškega gledališča, najstarejšega gledališča na Primorskem, letos pa so nagrade podelili v Novi Gorici.

Tantadruja za igralski dosežek je prejel igralec Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica Ivo Barišič za vlogo Barryja v sKurt Dimitrija Vojnova v režiji Luke Martina Škofa, vlogi finančnika in Boga v Sljehrniku Iztoka Mlakarja v režiji Vita Tauferja in predvsem za vlogo Simona Gregorčiča v Kdor sam do večera potuje skozi skozi svet Nede R. Bric.

Obrazložitev: Barry iz sKurta je negativec iz zabavne industrije, vendar je v Barišičevi interpetaciji prepričljivo počlovečen in prismuknjen, z naravno eleganco in šarmom; v Sljehrniku nastopi v dveh vlogah, v eni kot vodja zbora poslovnežev, tam da skupini prepoznaven igralski ton in je prvi med enakimi, kot Bog pa nastopa kot dementna in maščevalna figura, ki v maniri in s podobo iz ljudske pasijonske igre deluje precej nemočno in skoraj spokorniško, manj je batina in bolj k napakam nagnjeni delovodja. Kot stari Gregorčič v Kdor sam do večera potuje skozi svet je razpet in bloden, to je telo v krču, Barišičeva ekspresionistična igra ga prikaže kot prizorišče notranjih bojev, v njem divjajo zamere in polemike iz preteklosti. Njegova igra je veličastna, eksistencialno razprta in pretresljiva.

Nagrado tantadruj za gledališki dosežek pa je komisija, ki so jo sestavljali kritik Matej Bogataj, režiser Marko Sosič in dramaturginja Mojca Kranjc, namenila Nedi Rusjan Bric za avtorski projekt Kdor sam do večera potuje skozi svet (Simon Gregorčič) v izvedbi SNG Nova Gorica.

Obrazložitev: Kot avtorica scenarija in usmerjevalka ustvarjalne ekipe je Neda Rusjan Bric suverena in daje projektu kompaktnost in homogenost. Že sama tema upora proti raznarodovanju je izbrana premišljeno in dovolj kritično glede vsakršne Pesnikove idealizacije. S sodelavci je poskrbela za tri prizorišča v treh etapah Gregorčičevega življenja – vsak del ima svojo atmosfero in osišče, ustrezno taktiko in mesto znotraj celote. Igralsko ekipo vodi s pretanjenim občutkom za individualen izraz, kar je opazno pri nekaj nedvomnih ustvarjalnih presežkih. Uprizoritvi pod njenim režijskim vodstvom se posreči ustvariti dramatično stopnjevanje, ki ga še podčrtuje dramaturško spretna in prepričljiva uporaba videa, v katerem pride ob zadrževanju polno do izraza natančen igralski minimalizem.Vse to pripomore k polnemu gledališkemu doživetju ob tej slavilno-polemični uprizoritvi Gregorčičeve biografije.

Nagrado tantadruj za življenjsko delo prejel Stane Leban, ki je bil več kot 55 let kot igralec angažiran v novogoriškem gledališču. Njegov kreativni prispevek je izjemno dragocen in neizbrisen, čeprav je bila njegova prisotnost v javnosti mogoče nekoliko manj opazna, je na sredini novinarski konferenci povedal direktor SNG Nova Gorica Jožko Čuk. "Kot igralec je bil vztrajni entuziast, saj je veliko pripomogel k umetniški rasti novogoriškega gledališča v vseh treh obdobjih," je poudaril Čuk.

Lebana je kot dobitnika najvišje gledališke nagrade na Primorskem izbrala komisija v sestavi Boris Cavazza, Zdenka Lovec in Minu Kjuder.

Obrazložitev: Stane Leban je bil 55 let kot igralec angažiran v novogoriškem gledališču, sprva kot honorarni sodelavec, nato stalni član, po upokojitvi pa kot redni gost umetniškega ansambla. V zgodovini gledališča, ki je uspešno prebrodilo krize odraščanja, je bila njegova prisotnost mogoče v javnosti manj izpostavljena, kot je bila dejansko pomenljiva. Njegov kreativni prispevek je izjemno dragocen in neizbrisen, saj je kot ena osrednjih osebnosti novogoriškega gledališča, kot igralec in vztrajni entuziast, ogromno pripomogel k umetniški rasti v vseh treh obdobjih – od samih začetkov snovanja v Goriškem gledališču preko profesionalizacije in uveljavitve v Primorskem dramskem gledališču do pridobitve statusa institucije nacionalnega pomena in preimenovanja v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica.

Stane Leban (1934) je po izobrazbi sicer višji medicinski-sanitarni tehnik, igralsko izobrazbo sta mu posredovala Janez Rohaček in Modest Sancin. Nastopil je že v prvi predstavi Goriškega gledališča – v Celjskih grofih Bratka Krefta (1955). V petnajstih letih polprofesionalnega snovanja novogoriških gledališčnikov je oblikoval okrog petdeset vlog, zrežiral deset predstav ter aktivno sodeloval tudi pri vodenju gledališča. »Močno je ugajal« (Primorske novice) kot Tonček v Linhartovi komediji Veseli dan ali Matiček se ženi (1956) ter izstopal kot Trufaldino v Goldonijevem Slugu dveh gospodov (1960). Tudi ob uprizoritvi Sartrove Obzirne vlačuge (1960) je »predvsem zaslužil pozornost Stane Leban, ki je delo s precej invencioznosti zrežiral in tudi zelo dobro odigral vlogo Senatorja« (Primorske novice). Čeprav se je razvijal v smeri »igralca tragikomičnih karakterjev in buffo postav« (Slovenski gledališki leksikon, 1972), je uspešno oblikoval vloge tudi v dramskem žanru. Iz prvega obdobja delovanja velja izpostaviti še naslednje njegove kreacije: Krnca v Cankarjevm Kralju na Betajnovi (1961), Dr. Oestermarka v Strindbergovem Očetu (1962), Medeža v Ruplovi priredbi Držićevega Botra Andraža (1962), Dr. Pavla Grudna v Cankarjevi komediji Za narodov blagor (1964), Grebeauvala v Hochwälderjevem Javnem tožilcu (1965), Messera Nicia v Machiavellijevi Mandragoli (1965), Policijskega načelnika v Mrožkovih Policajih (1968) in Filiberta v Goldonijevem Tastu po sili (1968) – interpretacija slednjega je bila sploh navdušujoča in je bila pospremljena z laskavo oceno: »kot da je Goldoni napisal to komedijo nalašč zanj« (Primorske novice). V tem obdobju je kot gost nastopil tudi v SSG Trst v otvoritveni predstavi nove gledališke stavbe – bil je Meščan Florjan v Kreftovi igri Po brezkončni poti (1964).

Od leta 1969, ko je novogoriško gledališče postalo profesionalna institucija, je bil dolga leta stalni sodelavec igralskega ansambla, od 1982 do konca sezone 1994/95 pa njegov stalni član. Svojemu bogatemu opusu je v tem obdobju dodal še več kot osemdeset vlog. Izrazite so bile zlasti tiste iz komedijskega repertoarja, med njimi velja izpostaviti, na primer, »simpatično in neokretno podobo Barona Naletela« (Primorski dnevnik) v Linhartovem Matičku (1969), Švejka v Torkarjevem Vstajenju Jožefa Švejka (1971), interpretiranega »naravnost ganljivo /.../ duhovito, z zagnanostjo in resnostjo« ter ovrednotenega z oznako »sijajna kreacija« (Primorske novice), ter Lipeta v Goldonijevih Primorskih zdrahah (1971), ki ga je igral »zmerno« in podrejeno »okviru celovitosti predstave« ter prav zato z njim »blestel kot malokdaj, bil je malodane popoln« (Primorske novice). Enako predano in suvereno se je spopadal z junakom iz zakladnice klasične komediografije, Molièrovim Georgeom Dandinom (1975), kot tudi z živahnim kmetom Martinom v sodobni preobrnitvi mita o Martinu Krpanu, Javorškovih Manevrih (1975). Njegov Pat v Behanovem Talcu (1977) je  presegel karakterno komično podobo lika in je »pomenil tudi cinično pasivni propad nekdanjega prepričanja« (Dnevnik); Knez Milanski v Shakespearovih Dveh gospodih iz Verone (1980) sicer sodi v kategorijo »manjših, toda opaznih in zavzeto odigranih« vlog, a tudi te so prispevale k celoviti podobi prve novogoriške uprizoritve Shakespeara, ki »je bila kratko in malo bleščeča« (Delo). Izvrstno se je vključeval v komedijske mašinerije kot Selsdon v Fraynovem Hrupu za odrom (1985) in kot Doktor Rance v Ortonovi komediji Kaj je videl batler (1988), nepozaben pa je bil tudi kot Messer Nicia v sijajni uprizoritvi Machiavellijeve Mandragole (1989). Barvito galerijo komedijskih likov je kronal v Ionescovi Plešasti pevki (1995) s »fino groteskno karikirano, posmehljivo dobrodušno angleško služkinjo Mary« (Delo), svojo zadnjo vlogo pred upokojitvijo. Antologijska novogoriška uprizoritev z izjemnim številom ponovitev doma in gostovanj v tujini, je bila ocenjena kot »simfonija ritmov in tonalitet«, obdarjena »z redkim šarmom igralcev, ki presega ovire nerazumevanja jezika, v katerem je bila igrana« (La Prensa, Buenos Aires, Argentina).

Ob naštevanju dosežkov Staneta Lebana v komičnih žanrih ne gre pozabiti na njegove pomenljive interpretacije dramskih vlog, Župnika v Cankarjevem Kralju na Betajnovi (1970), Tomka v Bukovčanovi igri Preden bo petelin zapel (1975), Črnilogarja v Baladi o trobenti in oblaku C. Kosmača in J. Povšeta (1977) ter seveda Lamberta Laudisija v Pirandellovi igri Kaj je resnica? (1979). Slavnega Pirandellovega dvomljivca je »gradil z burkaško komiko poudarjenih, navzven zasukanih, že kar klovnovskih gest in mimike. Njegov odnos do vprašanja o resnici je bil bliže norčevski igrivosti in posmehu kot pa odprtosti za notranji dvom in spraševanje, a v Mlakarjevem konceptu so ti poudarki našli ustrezno mesto na sledi razpiranju problematike ambivalentnosti in absurda« (Dnevnik). Nezamenljiv je bil prispevek Staneta Lebana tudi v dovršeno uprizorjeni Bernhardovi drami Po vseh višavah je mir (1984), v kateri je nastopil kot Moritz Meister, ter v predstavah, nagrajenih na Borštnikovem festivalu kot najboljših v celoti – v Barnesovih Rdečih nosovih (1986) je bil Nadškof, v Strniševih Ljudožercih (1987) pa Prior. Presunljivo psihološko pretanjena je bila njegova kreacija v Shepardovi drami Pokopani otrok (1992) – »sugestivni lik očeta Dodgea, v zavestno pozabljanje in smešno-okrutno sebičnost zakrknjenega, vegetirajočega starca« je zaznamoval »tako s tragičnimi kot z absurdno komičnimi potezami maščevalne sebičnosti, napadalnega sarkazma in prizadetega samoljubja« (Dnevnik). V odmevni novogoriški uprizoritvi Marinkovićeve Glorije (1992) je bil »senilni, človeško topli Škof« (Slovenec); s figuro ciničnega, konformističnega Očeta Benedikta v Krstu pri Savici, sijajni otvoritveni predstavi nove gledališke stavbe, pa je domišljeno zaokrožil »skupno podobo absurdno ironično komentiranega lagodja potuhnjenih menihov, lenuhov in prežvekovalcev« (Slovenec).

Stane Leban se je konec sezone 1994/95 upokojil, toda kot gost je še naprej aktivno sodeloval z ansamblom novogoriškega gledališča. V sezoni 1995/96 je igral kar v treh novih uprizoritvah: za briljantno izdelane miniatruke Kralja, Pijanca in Svetilničarja v Saint-Exupéryjevem Malem princu (1995) je prejel nagrado zlata paličica ljubljanskega Festivala otroških predstav poklicnih gledališč, odličen pa je bil tudi kot Kardinal Malabranca v Barnesovem Zatonu sonca in slave (1995) in predvsem kot Nona v Cossovi tragikomediji Nona (1996). Ta je bila nedvomno ena izmed njegovih največjih igralskih stvaritev, ustvaril je namreč »imenitno figuro none, ravno prav komične in srhljive. Niti za hip ni zdrsnil v karikaturo, natančno je izrisal mimiko nenehnega použivanja hrane ter nonino samoumevno dominantno vlogo v družini, hkrati pa je dovolj sugestivno /.../ nakazal simbolični pomen tega lika« (Slovenec).

Iz sezone v sezono je Stane Leban po upokojitvi še naprej dopolnjeval svoj igralski mozaik: Stanley, grof Derby v Shakespearovem Kralju Richardu Tretjem (1997), Kohut, kurjač v Horváthovi igri Sodni dan (1997), Sluga Pepi v otroški predstavi Kralj v časopisu M. Logarja (1998), Gospod Meščan, Maček Brljav, Zidar in Fotograf v Collodijevem Ostržku (1999), Moj Jezus v uspešnici Tistega lepega dne Cirila Kosmača in Srečka Fišerja (2000), Umrli naddavkar v Grumovem Dogodku v mestu Gogi (2001), Guzmán v Molièrovem Don Juanu (2003), II. Avocator v Jonsonovem Volponu ali Lisjaku (2004), Maksimilijan Topalović v komediji Maratonci tečejo častni krog Dušana Kovačevića (2005), Župnik v noviteti Prihodnje, odhodnje Srečka Fišerja (2006), Stric Panta v Nušićevi uspešnici Gospa ministrica (2008), Potepuh v Simovićevi poetični komediji Čudež v Šarganu (2009) in Profesor Angelini v Golčevih Racah (po motivih Salingerjevega romana Varuh v rži, 2009).

Kot gost je nastopil tudi v Gledališču Koper in kot Maria – Mario v Ionescovi Inštrukciji (2003) »povsem zasvojil gledalce« (Primorske novice). Z žanrsko raznolikimi nalogami v predstavah, ki so jih režirali predstavniki različnih generacij in estetskih usmeritev, je tudi kot upokojeni član ansambla izkazoval pripravljenost za nove igralske izzive, s katerimi je vedno znova potrdil umetniško suverenost in žlahtnost svojega ustvarjanja.

Stane Leban je izoblikoval tudi nekaj vidnih televizijskih vlog: naslovno vlogo v Jeprškem učitelju (1969), Žefa Klinjona v Kaplanu Martinu Čedermacu (1970), Utešilnega v Kvartopircih, Tomorija v Vili za ljubico, Pantalona Cagaccia v zgodbi O čudodelnem kamnu (Dekameron) (1971), igral pa je tudi v Pogrebu (1972), Kukavičjem Mihcu (Utonilo je sonce) (1975), Tantadruju (1994) ter v filmih Cvetje v jeseni (1973), Oxygen (1970), Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987) in Veter v mreži (1989).

Poleg že omenjene nagrade zlata paličica je Stane Leban prejel Kosovelovo nagrado (1965) in državno odlikovanje drugega reda dela (1968) za vloge v Goriškem gledališču, Bevkovo nagrado (1977) za igralske kreacije v PDG in slovenskih filmih,  nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (1998) za življenjsko delo, častni znak svobode Republike Slovenije (2001) za zaslužno in ustvarjalno delo na področju gledališke umetnosti in nagrado občine Kanal (2005).

Širok razpon izraznih sposobnosti, od svetlih dimenzij komičnega, šaljivega, žlahtno ljudskega, preko poetično subtilnih in meditativnih vpogledov v ustroj človeka in sveta pa vse do najtemnejših demoničnih tonov zla, je omogočil Stanetu Lebanu, da je v dobrega pol stoletja kot atraktiven ustvarjalec sooblikoval več kot sto petdeset predstav novogoriškega gledališča. S popolno predanostjo, trdim delom in vztrajnostjo, osupljivo vitalnostjo in dovzetnostjo za novo, predvsem pa s čisto ljubeznijo do odrskih desk je postal je tako rekoč eden od zaščitnih znakov primorskega gledališča. Zato se njegovemu delu poklanjamo z nagrado tantadruj za življenjsko delo.