Evripidova tragedija, ki je bila v Atenah prvič uprizorjena leta 415 pr. n. št., je umeščena v konec trojanske vojne, pred gorečo Trojo, kjer ženske in otroci poražencev, na čelu z ostarelo kraljico Hekabo, objokujejo žalostno usodo svojega mesta in sebe ter čakajo na odhod v grško suženjstvo.
Kraljičina hči Kasandra bo pripadla mikenskemu kralju Agamemnonu za priležnico, snaha Andromaha Ahilovemu sinu za ženo, hčer Polikseno bodo žrtvovali na Ahilovem grobu, kraljica sama pa bo sužnja Odiseju. Tudi Andromahinemu otroku, ki je njihovo zadnje upanje za obnovo mesta, neizprosni zmagovalci določijo, da mora umreti. Za vse zlo Trojanke obsodijo lepo Heleno, ki jo je princ Paris brez težav speljal špartanskemu kralju Menelaju, začetniku te vojne.
Kot so zapisali v gledališču, je Evripid tragedijo postavil v mitsko dobo trojanske vojne, a je najverjetneje dramatikov komentar na takrat aktualno peloponeško vojno, v kateri so se Atene bojevale s Šparto, ali morda tudi na atenski pohod na nevtralni otok Melos ter poboj ali zasužnjenje tamkajšnjega prebivalstva.
"Glede na to, da je danes beguncev na našem planetu največ v zgodovini človeštva, po nekaterih ocenah prek 60 milijonov, je tematika Trojank zelo aktualna. Pripoveduje o spregledanih žrtvah vojne, o tistih, ki najbolj nastradajo, v tem primeru o ženskah, ki so izgubile svoje može, tudi veliko svojih otrok, svoje mesto, kulturo, jezik, civilizacijo," je na nedavni novinarski konferenci povedal režiser Koceli, ki je prvič režiral na novogoriškem odru.
Evripid skozi Trojanke brezkompromisno in brez olepševanja spregovori o človeštvu, človeški neumnosti, pohlepu ter o posledicah tega pohlepa, je še pojasnil režiser prve slovenske uprizoritve te drame, ki pa je, kot je priznal, težko uprizorljiva. Z ustvarjalci so želeli kar najbolje prikazati ekspresivnost globoke človeške žalosti, za katero verjamejo, da v gledalca intenzivno vstopi tudi prek glasbe.
Petje in glasba sta namreč sestavni del predstave, v kateri nastopa več kot 20 ljudi. Na odru bodo ves čas zbor 12 pevk, ki so jih izbrali prek avdicije. Poleg igralcev domačega ansambla sodelujejo tudi zunanji ustvarjalci z različnih področij. Med njimi so glasbenica Raiven, plesalec Siniša Bukinac in politična pesnica sirsko-palestinskega rodu iz Dubaja Farah Chamma.
Pod dramaturgijo se podpisuje Ana Kržišnik Blažica, kostumografijo Branka Pavlič, avtor glasbe je Miha Petric, scenograf pa Darjan Mihajlović Cerar. Ta je pojasnil, da je eden od osrednjih scenografskih elementov ladijski kontejner, ki predstavlja nekaj sodobnega in prepoznavnega, s katerim se bodo lahko gledalci poistovetili, obenem je modul svetovne trgovine. Navezuje se na grške ladje, na katere so kot vojni plen natovarjali Trojanke.
Drama je obsodba nepravičnih vojn, sprašuje se o odgovornosti in krivdi zanje, zato je razumljivo, da je bila večkrat uprizorjena v kontekstih aktualnih političnih razmer. Najbolj znana je adaptacija Jeana Paula Sartra, ki vsebuje implicitno kritiko evropskega imperializma v Aziji, leta 1971 pa je bil posnet film režiserja Mihalisa Kakogiannisa s Katherine Hepburn v glavni vlogi, so še pojasnili v gledališču.