Na Tednu slovenske drame o izvirnosti dramskih besedil

Osnovna pobuda za okroglo mizo Robovi slovenske dramatike izhaja iz spremembe pravilnika Tedna slovenske drame, po kateri dramatizacije in priredbe, nastale na osnovi dramskih besedil tujih avtorjev, na festivalu ne morejo več sodelovati. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj točno slovenska dramatika ob upoštevanju robnih primerov je.

Selektorji Tedna slovenske drame bodo zato morali včasih stopiti na precej spolzek teren, ki ločuje priredbo od izvirnika. Umestiti dramatizacijo ali priredbo na skali izvirnosti, pri kateri je ena skrajnost rutinska teatralizacija, druga pa avtentično avtorstvo, je bržkone mogoče zgolj ob vsaki posamični analizi primera, ugotavljata Pia Brezavšček in Katja Čičigoj, članici Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, ki je okroglo mizo skupaj s kranjskim gledališčem pripravilo.

Kot je poudarila umetniška voditeljica Prešernovega gledališča Kranj Marinka Poštrak, se ne odrekajo dramatizacijam in postdramskemu pisanju, ampak želijo dati mesto predvsem izvirni dramatiki in dramatikom. Ti pogosto čutijo, da se njihovi teksti ne uprizarjajo dovolj. Poslanstvo festivala pa je prav spodbujanje pisanja izvirnih dram in njihovega uprizarjanja.

Dramatizacija pomeni prenos literature na oder oziroma iz enega medija v drugega. Delež izvirnosti pa je v različnih primerih različen in ga je mogoče meriti, kar Teden slovenske drame s svojo prakso že več let dokazuje, je prepričana teoretičarka Barbara Orel.

Debata o dramatizacijah in priredbah v povezavi z izvirnostjo se sicer v Sloveniji, kjer dramatika že od Antona Tomaža Linharta temelji na dramatizacijah tujih tekstov, plete že odkar je pred nekaj leti poraslo število uprizoritev, nastalih po besedilih tega tipa.

Dramatik in režiser Matjaž Zupančič meni, da je treba na dramatizacije gledati z neko zdravo pametjo, pri čemer ni nič narobe, če se včasih bolj strogo pogleda pod prste, saj je v današnji družbi veliko plagiatorstva. Je pa seveda največja težava govoriti o izvirnosti v umetnosti. "Zgodovina je neizprosna in selektivna. Čas določi, da nekaj postane referenčna točka na področju umetnosti," je pojasnil.

Kot režiser, ki je avtor sodobnega teatra, bi si Zupančič želel predvsem močne tekste, ki bi lahko živeli tudi brez gledališča. Zato se zavzema za avtonomijo dramskih tekstov. Bolj kot bodo ta izhajala iz življenja, bolj bodo zanimiva za uprizarjanje.

Dramatik in dramaturg Nebojša Pop-Tasić na drugi strani ni pristaš pretiranih zakonov, ki bi ožali prostor, ki ga ni treba ožati. Dramatizacija pomeni pogled na tekst z neko drugo optiko, kar se mu zdi koristno, saj je slovenska dramatika tudi odraz našega duha in miselnosti.