Z letošnjim lavreatom se je na odru Stare dvorane SNG Maribor pogovarjala teatrologinja Ana Perne iz Slogija. Boštjančič se v pogovoru med drugim spominja svojih začetkov in kolegov, mentorja Jožeta Zupana iz mariborskega gledališča, svojega študija - najprej eno leto na primerjalni književnosti, preden se je odločil za Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

"Zdaj, ko se oziram nazaj, se mi zdi, kot da mi je bilo vse določeno. Tudi tistega leta, če ne bi imel, mislim, da bi mi manjkalo. Torej ta stik z Dušanom Pirjevcem je bil neverjeten. To so bila predavanja, kjer resnično nisi mogel spati, ker te je toliko zmlel, toliko znanja nam je predal, ampak znanja, ki je bilo neverjetno kreativno in neverjetno iskanje. On nas je prisilil, da smo začeli potovati po sebi preko literature," je povedal nagrajenec.

V nadaljevanju je spregovoril o študiju na AGRFT, mentorjih, diplomski nalogi, Shakespearovem Hamletu. Po študiju se je Boštjančič zaposlil v Slovenskem ljudskem gledališču Celje in tam - ob vmesnih angažmajih v SNG Maribor - ostal do leta 1996, nakar se je pridružil ansamblu mariborske Drame, kjer tudi po formalni upokojitvi še vedno ustvarja.

Kot je povedal v pogovoru, so bila vsa vrata odprta. "Jaz sem takoj vedel, da moram iti v Celje, ker je bilo zelo odprto." Po njegovih besedah so hodili po bivši Jugoslaviji, na festivale, kot sta Bitef in Sterijino pozorje. "To je bil teater, živ, neverjetno odprt, z dokaj majhnim kolektivom, tudi z gosti, neverjetno živahen, poleg tega, da smo obiskovali vse vasi po Sloveniji. Ko gledam nazaj, ne vem, kako sem zdržal. Nisem imel rad tega navzven. To je bil res teater, ki je delal," se celjskega gledališča spominja Boštjančič.

Med njegovimi izrazitejšimi igralskimi upodobitvami so vloge v uprizoritvah nekaterih Shakespearovih iger, kot je naslovna v Hamletu leta 1981 v celjskem gledališču v režiji Vide Ognjenović. Zanjo je prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Sicer pa je v več kot štirih desetletjih igralske kariere na gledaliških odrih odigral prek sto vlog in zanje prejel številne nagrade in priznanja.

Leta 1988 je za vloge, ki jih je ustvaril v dveh uprizoritvah Drame SNG Maribor, prejel nagrado Prešernovega sklada, in sicer za Nadvojvodo Viscontija in Ivana Marojevića v Metastabilnem graalu Nenada Prokića v režiji Jovice Pavića ter Saljonija v Treh sestrah Čehova v režiji Vita Tauferja.