Bujni travnik že od nekdaj predstavljala simbol življenja, plodnosti, obilnosti. Zelena barva velja za rodnost, rojevanje, ustvarjanje. Egipčanski bog Oziris, bog plodnosti in rasti, se je obarval zeleno, ko je zavladal podzemlju. Zelena je fotosinteza, ki omogoča življenje, ker proizvaja kisik, enako zelena je tudi trava, ki raste na grobovih in jo hranijo naši, človeški, telesni ostanki. In to so še druge teme, ki se jih lotevata Ackroydova in Harvey. Čas, cikličnost, hipnost, minljivost, sedanjost, prisotnost.
Trava kot memento mori, vse ostalo je podvrženo propadanju in razpadanju. Narava je nema priča, ki neprizanesljivo opozarja na tragedijo naše minljivosti, ko živi dalje, se obnavlja, reciklira, mi pa smo primorani, da si zamislimo svet brez nas. Ups, kaj pa filma Cesta in Lovec oblakov, kjer mi smo in je narava tista, ki je več ni? Nekje sem prebrala, da je kamera grob, oblika smrti pa je fotografija, ki spaja podobe zamrznjenih trenutkov, artefaktov iz preteklosti. Ali to velja tudi za umetnika, ki uporabljata naravo, torej travo, kot živ fotografski medij, ki ima svoje zakonitosti?
Pri fotografiji Ackroydove in Harveyja se pod vprašanje postavi vsa teorija Rolanda Barthes v Cameri lucidi. Da fotografija z vso gotovostjo zagotavlja le to, kar je bilo in je zato lahko le halucinacija, napačna predstava na ravni percepcije, resnična na ravni časa, »brezumna podoba, ki jo je realnost oplazila«. Če konvencionalna fotografija torej ujame sedanji trenutek in tega v hipu spremeni v preteklost, če spreminja objekt, ki je tu, v objekt, ki je bil tu, fotografija Ackroydove in Harveyja te končnosti nima. Travnata fotografija traja, odpira, ne zaključuje. Umetnika sta potemtakem razvila deviantno obliko fotografije, ki ni tako zamejena, nima tako ostrih robov v času. Večja je trava, bolj ostra je podoba, dlje od fotografije stojite, večja je ločljivosti in bolj izrazita je podoba.
Ackroyd in Harvey dajeta fotografiji tudi performativen naboj. Ne gre za arhiviranje, ampak predstavljanje izginjanja, minevanja, minljivosti. Travnati portreti mimoidočih za kratek čas stabilizirajo izmikajoče in prehodno, sprehajamo se skozi galerijo življenja in doživljamo (minljivo) sedanjost. Med sprehodom se nehote ujamemo v lastne refleksije o naši minljivosti, kot je tudi njuna zelena reprezentacija omejena s časom. Vemo, da bo slika izginila, ko bo trava porumenela in odmrla. Postopno izginjanje te podobe iz našega vidnega, spomina, življenja je razvidno v tistem, kar gledamo. Ta fotografija nekoliko odloži mimobežnost sedanjosti, čeprav na koncu tudi predmet, medij in reprezentacija predmeta izginejo.
No, te travnate fotografije spomnijo tudi na čarobnost podob pionirja fotometrije Williama Foxa Talbota, ki je svetlobno občutljiv papir potopil v raztopino soli in vode, posušenega pa premazal z raztopino srebrovega nitrata. Ali ameriškega avantgardnega modernista Mana Raya v dvajsetih letih 20. stoletja oziroma v petdesetih neoavantgardista Roberta Rauschenberga, ki je v svojih cianotipijah na tak papir postavil svojo golo Susan Weil.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov