Še danes je razširjeno prepričanje, da so zgodbe in legende o Amazonkah plod fantazije starih Grkov ter da v resnici niso obstajale. Nedavna arheološka odkritja številnih grobov nomadskih ljudstev izpred dveh tisočletij in pol na širokem območju Vzhodne Evrope in Srednje Azije pa so razkrila kar nekaj vznemirljivih dejstev o ljudstvih nomadskih skitskih kultur, so ob predstavi, ki je nastala v koprodukciji s srbskim Gledališčem za otroke Kragujevac.

Raziskave so pokazale, da je skoraj 40 odstotkov skeletov skitskih bojevnikov pokopanih z orožjem ter številnimi bojnimi ranami in zlomi, za katere so domnevali, da pripadajo moškim, v resnici pripadalo večinoma mlajšim ženskam. "Tako so zgodbe o Amazonkah dobile nov vidik, fascinanten zasuk in spodbuditev k premisleku o njih kot o naših prednicah," so zapisali v gledališču in ob tem opozorili na zgodovinarje, ki se prav tako navdušujejo nad podobnostjo opisov skitskih ritualov, ki jih je človeštvu zapustil Herodot, in najdb v skitskih grobovih, kjer so našli enake predmete, kot jih opisuje slavni zgodovinar.

Največ grobov ženskih bojevnic je bilo najdenih na območju Črnega morja, torej ravno tam, kjer so Grki prihajali v stik s skitskimi ljudstvi, kjer se je rodila Medeja in kjer je Jazon z Argonavti iskal zlato runo. Doslej so našli več kot 1000 grških vaz z motivi Amazonk, Amazonke pa so upodobljene tudi na Partenonu in drugih templjih. Bile so potetovirane. Zaradi dobro ohranjene mumije slavne princese Ukok danes vemo, kako so bili videti tatuji. Njeno magično bitje na levi rami ni dosti drugačno od sodobnih upodobitev samorogov. Nosile so hlače z vzorci, primerne za jahanje, in pile fermentirano kobilje mleko. Bile so izjemne lokostrelke in jahačice, pogosto so bile položene v grob v položaju jezdenja. V svoji skupnosti so bile visoke cenjene in spoštovane ter praktično enakovredne moškim v boju.

V nocojšnji uprizoritvi bodo nastopile ženske štirih različnih generacij. Med drugim bo Pentezileja spregovorila o Ahilu in njunem epskem dvoboju v Troji, Antiopa o Tezeju in njenem boju in poroki z njim ter Hipolita o svojem bojnem pasu in tem, zakaj ga je podarila Herakleju, ki ji je nato vzel življenje.

V predstavi igrajo Jožica Avbelj k. g., Asja Kahrimanović Babnik, Zala Ana Štiglic, Ivana Pinterič k. g. ter v alternaciji Anna Katarina Vavti k. g..

Igro režira Koceli, ki je z madžarsko gledališko ustvarjalko Julio Sandor tudi avtor predstave. Koreografka in asistentka režiserja je Tajda Podobnik, scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografka Branka Pavlič Guček, avtor glasbe Miha Petric.