Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je na novinarski konferenci povedal, da je bilo izhodišče za nastanek predstave Ne pozabite na rože raziskovanje življenja igralke Marije Nablocke, vezano na lansko jubilejno sezono gledališča ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva. Ustvarjalna ekipa je kmalu prišla do spoznanja, kako malo zapisov in drugega materiala je ostalo za to veliko igralko in tako je svoje ustvarjalne sile usmerila v razmislek o neizbežni minljivosti, o samem igralskem poklicu in o tem, kaj sploh ostane za igralcem in umetnikom.

K sodelovanju pri projektu so povabili Polono Vetrih. Samobor je presodil, da je podobno, kot je bila Nablocka, tudi dolgoletna članica ansambla ljubljanske Drame, ekstravagantna ženska, popotnica z izjemno zanimivo življenjsko potjo in izkušnjo bivanja v tujini. Kljub temu, da je že odšla v pokoj, je po njegovih besedah v Drami pustila neizbrisno sled.

Režiserka Ivana Djilas je ob tem razkrila, da so se nato na podlagi omenjenih iztočnic usmerili predvsem v življenjsko zgodbo Polone Vetrih, s katero sta posneli za okoli deset ur gradiva. To pa je, kot je omenila igralka, še vedno zgolj za eno četrtino vsega, kar je doživela. "O ostalem bo treba napisati knjigo," je dejala. Režiserka in igralka sta se osredotočili predvsem na tiste zgodbe, ki razkrivajo, kako je sploh prišlo do tega, da je stopila na igralsko pot in na to, kaj vse je ta odločitev prinesla za seboj. Kaj sploh pomeni biti umetnik in nenazadnje, ali je sploh mogoče na neki točki nehati biti umetnik?

Polona Vetrih je na predstavitvi poudarila, da je biti igralec čast in zaveza. S predstavo ji je bilo omogočeno pokazati, da čas, ki ga igralci vlagajo v svoje delo, ni "stran vržen". In kot pove tudi v predstavi: "Vem, zakaj sem živela."

V Ne pozabite na rože se igralka v svojem duhovitem slogu ozre nazaj in, kot so zapisali v Drami, razmišlja o vsem, kar je pustila za seboj: vloge, režiserje, odrske sopotnike, kostume, šopke rož, izposojene identitete, odre, na katerih je stala, slavne osebnosti, s katerimi se je srečala, ter pisma oboževalcev in sovražnikov. Spregovori tudi o svojih uspehih in nikoli izpolnjenih pričakovanjih.

Scena predstave Sare Slivnik je zgrajena tako, da je na levi strani odra polno rož, pod katerimi je klavir, na desni pa sedi čelistka Lara Bešić. Kot je povedala Polona Vetrih, so jo v predstavo vključili, ker sama v njej tudi prepeva in je tako del odrske glasbe, po razlagi režiserke pa bi lahko čelistka predstavljala mlado umetnico, ki se še uveljavlja, izkušena igralka pa se do nje ne obnaša ravno primerno. "Osebno se s tem ne strinjam, ker sem do vseh svojih kolegov vselej obnašala kolegialno in se še sedaj," je poudarila igralka. Glasbo za predstavo podpisuje Boštjan Gombač, dramaturgijo in songe Ana Duša, kostume pa je zasnovala Jelena Proković.

Predstava Ne pozabite na rože je festivalsko premiero že dočakala v sklopu majskega Drama festivala, sedaj pa jo v Drami uvrščajo v program letošnje sezone. Na Levem odru pa za 24. oktober napovedujejo še krstno uprizoritev matematično-fizikalnega krokija Diracov akord v režiji Mateja Filipčiča.