Kot je na novinarski konferenci povedala prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic, je Labiche v komediji Slamnik združil najbolj priljubljena žanra 19. stoletja - vodvil in dobro narejeno igro. Tako ima Slamnik trdno strukturo ter obvezen ugoden razplet, vodvil pa je prispeval satiro in določene vsebinske poteze in razne tipske like. Priredba je, kot je pojasnila, nastajala v dveh fazah. Sama je skupaj s prevodom naredila prvo priredbo, uprizoritvena verzija je nastala na vajah.
Dogajanje igre je postavljeno v Pariz sredi 19. stoletja. Premožni in zaželeni samski moški Fadinard je tik pred poroko s Heleno, hčerko predmestnega vrtnarja Nonancourta. Nevesta je s kočijami že na poti na prizorišče poroke. A Fadinardov konj na poti domov poje damski slamnik, ki ga je našel obešenega na nekem grmu. Slamnik je bil last poročene mlade ženske Anaide, ki se je za grmom skrivala z ljubimcem Emilom. Anaida, ki bi rada ohranila svoje dobro ime, od Fadinarda zahteva nov slamnik, češ da je njen mož zelo ljubosumen in ga bo zanimalo, kam je izginil njen dragi italijanski klobuk. Fadinard ima pri iskanju klobuka veliko težav, poročna procesija pa mu je ves čas za petami, so vsebino predstave povzeli MGL.
De Brea, ki je tudi scenograf predstave, je izpostavil, da komedija temelji na človeških hibah, padcih in porazih ter da odpira tisto najbolj občutljivo v ljudeh, kar ponavadi v življenju spretno prikrivajo. Zato je bilo v procesu dela najtežje, kako igralca prepričati, da ni potrebno, da vedno stopi na oder heroično, ampak da pokaže tisto, kjer je človek najlepši, a hkrati v družbi najbolj stigmatiziran in odrinjen. "Civilizacijsko smo te stvari tako grdo prikrili, da se moraš z igralcem res spustiti v zelo fer analitičen proces, da bi to pokazal," je dejal.
V procesu dela se je predvsem ukvarjal s tem, da bi bili iskreni in stvarni. Ukvarjal se je izključno z igralcem, saj ga, kot je dejal, iluzija vedno manj zanima. Zanima ga realnost, ki je preboleča, namen komedije pa seveda ni samo zabavati, ampak "z ostro in globoko kritično ostjo zarezati v mentalni vzorec človeka".
Direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor je izpostavila, da ji je bil ob prenosu predstave v Halo L56 na eni strani všeč ta "divji kontekst betonske arhitekture", a se je po drugi strani tudi zbala. Vendar je bila ekipa pogumna, poleg tega so v njej sami taki igralci, ki imajo sposobnost, da nastane gledališki dogodek, kjer se pojavijo.
De Brea je dodal, da je predstava, ki je bila zelo krhka in intimna, igralci pa zelo izpostavljeni ter brez kakršnihkoli zunanjih pomagal, v novem prostoru Hale L56 po svoje pridobila s postavitvijo te rafiniranosti v surov industrijski ambient, so pa morali iti v določenih stvareh v večjo ekspresijo zaradi monumentalnosti prostora.
Jaka Lah, ki igra Fadinarda, je kot glavno značilnost sodelovanja z De Breo izpostavil, da mora igralec najprej v svoji glavi zbrisati vzorec, kako naj bi se komedija brala in delala. Šele nato se po njegovih besedah zablešči tisto najbolj komično, kjer pa ne gre za humor na prvo žogo, ampak za inteligenten domislek, ki veliko pove o liku, igralcu in tudi gledalcu.
V predstavi, ki je interno premiero sicer doživela 24. aprila, igrajo še Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič (AGRFT), Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g. in Klara Kuk.
Kostumograf je Leo Kulaš, lektorica Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik in oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.